Finžgar v Sori

Letos se je pisatelj in župnik Finžgar simbolno vrnil v Soro. Gorenjski glas je priredil večer v ta namen. Publicist Miha Naglič in Finžgarjev sorodnik Janez Bogataj sta nam predstavila pisatelja iz Doslovč z manj znane plati. Finžgar je župnikoval v Sori v zelo pomembnem desetletju od 1908 do 1918. To so bili časi političnih in narodnih bojev znotraj Avstro-Ogrske ter čas prve svetovne morije. Vojna je potekala na bojiščih ob Soči, v Galiciji, na Tirolskem, v Benečiji in na Balkanu. Sora in drugo okolje sta bila zaledje, a sta občutila tegobo bojišč na svoj način.

Gorenjska je bila zbirališče vojaščine. V Sori je bilo več tisoč vojakov, enako je bilo v Retečah, v Žabnici, v Škofji Loki in še kje. Ko je padlo na Krnu tisoč vojakov, jih je enako število odkorakalo iz Sore proti Bohinju in čez Komno v gore nad Sočo. Vojaščina je bila za ljudi v zaledju velika nadloga. Vojaki raznih narodov so bili nasilni. Kradli so hrano zase in za konje. Konji so bili večinoma privezani v hlevih prebivalstva in so jih kmetje morali hraniti. Vojaki so bili nasilni do žensk. To je bilo zato, ker so bili možje in fantje na frontah. Finžgar je imel večne spore z oficirji zaradi raznih konfliktov. Vojaki so kradli po njivah, v sadovnjakih so ropali še nezrelo sadje. Krme je tako primanjkovalo, da so kmetje krmili celo slamo s streh po kozolcih in pritiklinah. Ker je primanjkovalo delovne sile, je Finžgar spisal okrog dvesto prošenj na oblast, da so se vrnili moški za čas največjih opravil domov.

 

Pisatelj je bil najbolj plodovit v svojem sorškem obdobju. Od tod so njegova najboljša dela iz dramatike in proze. To sta igri Naša kri in Veriga. Kroniko gospoda Urbana je zaradi cenzure prenesel za sto let nazaj v čase Francozov. Novele Prerokovana, Kronika gospoda Urbana in Golobova njiva so umetnine iz sorškega okolja. Zanimivo je to, da je bilo dogajanje Golobove njive ravno na lokaciji Jezerškovega gostišča, kjer je potekala letošnja Preja Gorenjskega glasa.

 

Literarni kritiki štejejo Finžgarjevo delo Na petelina za najboljšo črtico slovenske literature vseh časov. Zgodba opisuje pisateljevo udeležbo v lovu na petelina v gozdovih Tehovca v družbi vodnika Mamovca-Bernika pod Svetim Jakobom v Dolomitih. Uplenjeni petelin je domnevno tisti, ki je razstavljen v Sori v gostilni Pri petelinu. Gostilna je sedaj v obnovi in bo menda kmalu spet odprta. Koštov Metod iz Sore ima v svoji zbirki konjsko uzdo, s katero je Finžgar obvladoval konja, s katerim je kot župnik jezdil na obrede v gorskih cerkvah in k oblastem ter znancem in prijateljem v okolju od Medvod do Škofje Loke. Ko sem bil otrok, je bil spomin na Finžgarja še zelo živ. Tedaj so še živeli farani, ki jim je bil pisatelj blizu kot duhovnik, šolski učitelj, vodnik in branilec v razmerah hude svetovne vojne.

 

France Jenko Podhomski