Turizem je prihodnost Slovenije

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / petek, 4. maj 2012 / 06:00

Pred nekaj leti sta Marko in Breda Frelih brez izkušenj začela delati na obnovljeni kmetiji z dopolnilno dejavnostjo Na Poljani. Danes vesta, kam, a je do cilja še dolgo.

Meja - Prihod na kmetijo Na Poljani daje slutiti, da je nekaj posebnega. Cesto bo še treba urediti, sicer pa nova objekta, lepo urejen vrt, sadovnjak, okolica. Leži na Meji, na meji občin in nekdanjega loškega gospostva. In priročno ime za Marka in Bredo Frelih, ki želita podirati številne meje. Na Meji živita in ustvarjata brez meja.

Trnova pot do urejene kmetije Na Poljani se je začela pred več kot desetletjem. V letu 2001 so bili pripravljeni projekti za obnovo, v dveh poslopjih naj bi nastalo domače mizarstvo, nekaj sob za turiste in razstavni prostor. Vmes sta prek Saparda, predpristopnega pomoči EU, pridobila nekaj denarja za pospešek obnove. »Pomoč se je na začetku zdela kot zadetek na loteriji. Pa ni. Kot pijanec plota se moraš držati projekta,« pove Marko.

Gradbena dela sta zaključila v letu 2008 in odprla vrata turistom. »O turizmu nisva imela pojma, o delu v tej panogi sem imel zelo preprosto mnenje. Prvo leto je bilo katastrofalno,« trnovo zgodbo nadaljuje gospodar. O novi ponudbi treh sob sta obvestila številne turistično informativne center na Gorenjskem, v Ljubljani, na letališču. »Začela naju je grabiti panika. Malodane sem ustavljal vozila s tujo registracijo in jim delil letake, pa še vedno skoraj nikogar Na Poljano,« pove Marko Frelih.

Prelomnica

»Hvala, ker sta nam povedala za lepe kotičke Slovenije,« je v knjigo gostov lani poleti zapisal belgijski par. Par, ki je spremenil tok dogajanja na kmetiji. Družina je bila na vrtu, pri večerji. Ko sta Belgijca prišla, so ju povabili k mizi, beseda je dala besedo. Na njuno priporočilo sta si ogledala Jezersko, se odpeljala naprej v Železno Kaplo in nato nazaj v Logarsko dolino. »Kako so ju zbegale naše lepote in zgodbe, ki jih premalo poudarjamo,« pove Breda. Ostala sta dlje, kot sta načrtovala, postali so prijatelji.

V Belgiji in še marsikje v tujini Slovenijo poznajo zgolj po Bledu, Postojnski jami, Piranu in Ljubljani. »A ima pri nas vsak hrib, vsak zaselek svojo zgodbo, ki jo moramo povedati,« pove Marko. »Z vsemi gosti najdemo skupno stično točko. Pogovarjamo se, s tem izvemo, kaj si želijo, nato pa predstaviva Slovenijo iz najinih izkušenj,« ga dopolni Breda. Tako tudi izvemo, da je mlad izraelski par nameraval ostati le en dan. Potem pa sta s pomočjo Frelihov odkrila lep kotiček za zaljubljence, naslednji dan drugega, nato tretjega.

Čeprav je kmetija Na Poljani poleg nekdaj glavne cestne povezave Kranj–Ljubljana, je v naravi. Gosti pri zajtrku lahko opazujejo srne. Ali pa, pravi Breda: »Američanka (goste imenujeta po njihovemu rodu, o. a.) me je prosila, če me lahko opazuje pri delu na vrtu.« Doda, da na njihovi kmetiji postrežejo zgolj z doma pridelano hrano: »Domač jogurt z domačo marmelado je presežek, ki ga niso pričakovali. Vprašajo tudi po čaju. Ponudim lahko le čaj z našega vrta oziroma polj v bližini.«

Naravno

Mladi domačih okusov ne poznajo, saj jih industrija z dodatki navaja na obogaten okus, srednje generacije in starejši pa pogrešajo hrano, ki so jo znale pripravljati babice. Tako pravita zakonca, Bredi pa je žal, da mladi ne vedo niti, kako se pripravi polenta, katere so sestavine za žgance, ne prepoznajo rdeče pese na vrtu in niti ne vedo, zakaj se uporabljajo vile. Zato sta znova ubrala drugo pot. Marko razloži: »Doma se ne smejo loviti, da ne bi motili sosedov, ne smejo tega in onega, pri nas si dajo duška. Zato organizirava rojstnodnevne zabave. Te so drugačne, saj ne ponudiva čipsa in smokijev, pač pa suhe krhlje, govejo juhico in še kaj, v igro pa vpleteva kmečka opravila. Ne boste verjeli, kako kositi, grabiti in podobno jih zelo zanima!«