Praznik dela brez optimizma

Prvega maja se spominjamo krvavo zadušenih delavskih protestov leta 1886 v Chicagu. Praznik dela letos pričakujemo z grenkobo zaradi vladne napovedi varčevanja.

Kranj - Tudi letos nas bodo prvega maja zarana budile koračnice pihalnih godb, mnogi bodo odšli na tradicionalne delavske shode, kjer si bodo pripeli nageljne, prisluhnili sindikalnim voditeljem in se družili do izteka prostega dne. In še naslednji dan, 2. maja, večini ne bo treba v službo, ker je vsaj še letos ob prazniku dela to dela prost dan. Prihodnje leto ne bo več, če vlada uresniči svoje namere o varčevanju, ki jih je združila v intervencijskem zakonu in jih bo že v maju obravnaval državni zbor.

Letošnji praznik mnogo ljudi pričakuje z grenkobo. Vsi vemo, da bo treba varčevati in se marsičemu odpovedati, če nočemo, da naša država potone še globlje v krizo in se tako kot Grčija znajde pred bankrotom. Varčevalni ukrepi, ki jih predlaga vlada, bodo zajeli vse kategorije prebivalcev, od družin, upokojencev, javnih uslužbencev do brezposelnih, kar zlasti s strahom pričakujejo tisti, ki so že sedaj na robu preživetja. Ob pričakovanem poslabšanju materialnega položaja nas skrbi tudi zniževanje obsega pravic, ki so bile izborjene v preteklosti, sedaj pa se jim bo treba v imenu varčevanja odpovedati. Že doslej so se morali mnogi odpovedovati: v gospodarstvu so propadla mnoga podjetja, ljudje so izgubili delo, plače so se nižale, sedaj se vse to obeta tudi javnemu sektorju. Saj bi ljudje še potrpeli in še bolj zategnili pas, če bi bili prepričani, da ima oblast vizijo, ki bo v prihodnjih letih izvlekla državo iz krize in nam omogočila spet boljše življenje.