Togo avtorsko pravo v digitalni dobi

Dr. Maja Bogataj Jančič, strokovnjakinja za avtorsko pravo, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za intelektualno lastnino, je bila tokrat gostja 113. Glasove preje.

Po dolgi vrsti moških sogovornikov na Glasovi preji je voditelj Miha Naglič k besedi povabil žensko. To je bila strokovnjakinja za avtorsko pravo, ki je zlasti v digitalni dobi postavljeno pred velike izzive, dr. Maja Bogataj Jančič, po rodu Žirovka, direktorica Inštituta za intelektualno lastnino, ki se ukvarja s svetovanjem in raziskovanjem na tem področju, hkrati pa skupaj z možem Matjažem dela tudi v njegovem projektantskem podjetju. Njeni rojaki so povsem napolnili dvorano v Muzeju Žiri, kjer je potekala Glasova preja, in prisluhnili tematiki, ki vsakdanjemu človeku ni ravno blizu. Toda Maja Bogataj Jančič jo je znala poljudno približati občinstvu, med katerim so bili tudi njeni starši in brat, sorodniki, prijatelji, nekdanji sošolci …

Solze na vlaku

Sedaj z družino živi v Ljubljani, a se v Žiri vedno rada vrača. Tu je namreč preživela srečno otroštvo, v osnovni šoli v Žireh, kjer je obiskovala več krožkov, ali z vrstniki v domači Levstikovi ulici, s katerimi so se igrali ranjence, gradili bunker in usposabljali sosedovo odsluženo vozilo. Potem je obiskovala gimnazijo v Kranju, šla na pravno fakulteto, po diplomi na študij prava na ugledni Harvard, študirala tudi v Torinu, nato pa doktorirala na Pravni fakulteti v Ljubljani. Študij v Torinu, ki ga je najprej opravljala na daljavo, nato pa se je tri mesece tja vozila za deset dni in se za štiri vračala domov, šteje za najtežjega v svojem šolanju. Pa ne v intelektualnem, temveč v čustvenem smislu, saj sta imela z možem Matjažem takrat že sina Jana Karla, za katerega je v njeni odsotnosti skrbel Matjaž, ona pa se je ob vsakokratni vrnitvi v Torino zelo težko poslavljala od njiju. Vselej, kadar je sedla na vlak, so jo oblile solze.

Žirovca na Harvardu

Na Harvard pa ima lepše spomine. Tam je spodbudno intelektualno okolje, v vsakem času od vsepovsod srkaš znanje, je povedala sogovornica, ki je na Harvardu študirala hkrati s svojim rojakom Goranom Klemenčičem. Dobro povprečje, od trinajstih Slovencev kar dva Žirovca! Na Harvardu se je zaljubila v avtorsko pravo in internet, ki sta bila tudi predmet njene doktorske disertacije z naslovom Avtorsko pravo v digitalni dobi. »Avtorsko pravo vidim kot sistem pravil, katerih glavni cilj je spodbujanje ustvarjalnosti,« je razložila strokovnjakinja. Vsak posameznik, ki ustvari neko avtorsko delo (knjigo, glasbo, računalniški program, arhitekturni izdelek), na tem delu dobi avtorsko pravico. Ta je materialna in moralna. Materialne pravice lahko v zameno za honorar proda (denimo založniku), moralno pa za vselej obdrži in se pod ustvarjeno delo lahko podpiše le on sam, nihče drug. Avtorsko pravo ima svoj izvor že v Gutenbergovih časih, ko so se začele tiskati knjige in se razpečevati med ljudi v številnih izvodih.

Avtorsko pravo v vojni s tehnologijo

V novih časih in z novo tehnologijo se avtorsko pravo spreminja ali, kot je dejal eden od Majinih harvardskih profesorjev, je v nenehni vojni s tehnologijo. Največja vojna pa se pojavi z internetom. Maja ga imenuje čudovita tehnologija, ki omogoča popolno, enostavno in poceni reprodukcijo in učinkovito razpečevanje avtorskih del. Ni le samo »velik kopirni stroj«, ampak tudi čudovita priložnost. Po njegovi zaslugi denimo glasbe ne delajo le velike glasbene založbe, pač pa kdorkoli. Garažni bendi, ki so jih v preteklosti slišali le strici in tete, lahko danes svojo ustvarjalnost širijo na spletu. Z neko vsebino, ki jo spustiš na splet, v 24 urah dobiš milijon klikov … Splet ni le velika priložnost za ustvarjalce, pač pa je postal tudi komercialno zanimiv in sedaj se prek njega dela tudi velik biznis. Že sredi devetdesetih let so se z zakonodajo zavarovale tudi avtorske pravice na spletu, kar naj bi omogočilo popoln nadzor nad vsako uporabo avtorskih del tudi v digitalnem svetu. Življenje pa se spreminja in ljudje so našli način, kako obiti kode in nekontrolirano jemati s spleta želene vsebine. Maja pravi, da se danes pojavlja velik razkorak med tem, kar na tem področju prepoveduje avtorsko pravo, in med onim, kar v resnici počnemo. Danes tako rekoč vsi jemljemo z interneta, čeprav to ni dovoljeno. Maja Bogataj Jančič meni, da bi se moralo spremenjenim razmeram in tehnologiji primerno prilagoditi tudi današnje avtorsko pravo. Morda bi kazalo manj stvari prepovedati, tisto, kar naj bi bilo res prepovedano, pa bi moralo biti strožje in učinkoviteje varovano. Sogovornici pa se ne zdi sprejemljiv način, da bi imeli mehanizme, ki bi nadzirali, kaj posameznik na spletu počne, saj to poseže že v človekove pravice, poleg tega pa je tudi vprašljivo, zakaj bi to dovolili v imenu zgolj ene interesne skupine (denimo glasbene industrije).

Z dovoljenjem avtorja …

Maja Bogataj Jančič se je vključila tudi v razpravo ob trgovinskem sporazumu ACTA, ki prav tako posega na to področje. Ne zdi se ji pravšnji način sprejemanja tega trgovinskega sporazuma, sprejetega v tajnosti. Tu bi morali predstavniki različnih interesnih skupin sesti za skupno mizo in se dogovoriti na demokratičen način.

Gostja tokratne Glasove preje je tudi pobudnica projekta Creative Commons v Sloveniji. Gre za sistem licenc, ki ob priznanju avtorstva v nekomercialne namene dovoljujejo zakonito razširjati določene vsebine. Tudi svojo knjigo Avtorsko pravo v digitalni dobi je opremila s to licenco, saj želi, da jo prebere čim več ljudi. »Za Harryja Potterja to ne bi bilo primerno, je pa zagotovo za nekega raziskovalca, ki želi, da se njegova dela prosto širijo po spletu,« je dejala sogovornica. V avtorskem pravu bi morali stvari urediti tako, da bi ustrezalo avtorjem, šolam, knjižnicam, raziskovalnim institucijam …

Voditelj preje Miha Naglič je sobesednico tudi vprašal, kaj svetuje glede Gorenjskega glasa, ki je digitaliziran vse od leta 1947, naj te vsebine da na splet. Tudi tu trčimo ob avtorske pravice. Popolnoma po črki zakona bi bilo, da so sklenjene pogodbe z vsemi avtorji in tudi dokumentirane.