Uporno in delovno!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. april 2012 / 06:00

Me prav zanima, koliko naših »ta mladih« še ve, kakšne so zgodovinske korenine obeh praznikov, ki ju v teh dneh praznujemo? V spomin na kaj praznujemo dan upora in prvi maj? No, tisti, ki so končali vsaj osnovno šolo, najbrž vedo, saj so se o tem učili? In če bi hoteli, bi se o tem lahko sami poučili, v spletni brskalnik bi vtipkali gesla dan upora, OF, prvi maj, praznik dela, dan zmage in podobno … Spet drugo je vprašanje, ali tiste zgodovinske dogodke in osebnosti še cenijo, jim sploh še kaj pomenijo? Dvomim, po mojem ne prav veliko. Kdo so bili Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Vidmar, Edvard Kocbek? Slednji ostaja v zavesti tistih, ki se zanimajo za književnost in poezijo, drugi trije so tako rekoč pozabljeni, čeprav so bili sredi minulega stoletja vodilne politične osebnosti tega naroda. Ko je 10. aprila minilo sto let od Kidričevega rojstva, sem bil v tej državi eden redkih, morda edini, ki sem se v tej kolumni tega zavestno spomnil, drugi za to obletnico sploh niso vedeli ali pa so se oportunistično potuhnili.

No, ne bojte se, ne bom več utrujal s temi pozabljenimi rečmi. Kaj pa, če damo to pot zgodovinsko ozadje zavestno v oklepaj in se osredotočimo na glavni lastnosti, ki ju praznika že sama po sebi nakazujeta in povzdigujeta? Upornost in delavnost. Da sta to vsaj načelno dve veliki čednosti, se gotovo vsi strinjamo. Vprašanje je le, koliko ju dejansko še prakticiramo? Poglejmo. Upornost po mojem ni le lastnost za vojni čas. Ko je bila aprila 1941 ta dežela okupirana in razkosana, je njeno vodstvo klonilo. Dotlej vodilni politiki so se okupatorju priklonili, le redki so se upali upreti. Pa kaj potem, porečete morda, danes nam nevarnost okupacije sploh ne grozi. Res ne? S tem se ne bi povsem strinjal. Vojaška okupacija nam gotovo ne grozi. Kaj pa finančna in politična? Po odgovoru se ozrimo v prav nič daljno Grčijo, s katero smo skupaj v evropski povezavi. Več uglednih komentatorjev je prepričanih, med njimi ekonomist nobelovec Joseph Stiglitz, da se na grškem poligonu dogaja usodni poskus vzpostavitve novega diktata mednarodnega finančnega kapitala. Če bo slednjemu v Grčiji uspel projekt finančnega discipliniranja (beri: okupacije), ki ga spremlja demontaža pridobitev socialne države, potem bodo hoteli ta model uveljaviti še v drugih zadolženih državah.

Se bomo diktatu finančnega kapitala uklonili ali uprli - to je zdaj vprašanje. Ki pa ni tako enostavno. Več kot očitno je namreč tudi dejstvo, da smo preveč zadolženi, da porabimo več kot ustvarimo in da je varčevanje nujnost. Več delati in varčevati je geslo, ki ga bomo v naslednjih letih morali upoštevati. Pomenljivo je, da stavke v javnem sektorju (v sredo, 18. aprila) večina ljudi ni odobravala, zlasti tisti ne, ki so v t. i. realnem sektorju s to realnostjo soočeni že nekaj let. Kontroverzni ekonomist Rado Pezdir je »svizce« pozval, naj raje štrajkajo med poletnimi počitnicami, ko ne bodo drugim državljanom s tem povzročili nobene škode in neprijetnosti. »Vrhovni svizec« (= Branimir Štrukelj) se je na stavkovni barikadi skoraj razpočil, ko se je drl v mikrofon. Hkrati je treba sindikatom priznati, da so edini, ki se še upirajo diktatu kapitala in oblasti.

Položaj je tako težaven, da je tudi vladati težko. Vlada mora ostati odločna navznoter in hkrati ne kloniti pred pritiski od zunaj. Grozi ji (in nam vsem) nevarnost kolaboracije s finančnim okupatorjem. In kaj v tem položaju preostane državljanom? Mar ni jasno: več delati in kljubovati! Upornost in delavnost sta torej lastnosti, ki sta bolj za navadne kot za praznične dni …