Neskončen dan

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: GG Plus / sreda, 25. april 2012 / 06:00

Delavnik, začet ob pol sedmih, se konča ob sedemnajstih in potem priprava poznega kosila in zgodnje večerje. Še dobro, da ni priporočljivo jesti po osemnajsti uri. Vmes so otroci, ki morajo v posteljo najkasneje do dvajsete ure. Vmes so še neke skrite prošnje po času, ko otroci ne bodo več otroci, ampak malce starejši otroci. Vmes pride tudi spoznanje, da nikoli ne bo več tako lepo z otroki kot pa ravno zdaj, ko so še otroci in jih je treba na silo spravljati spat. Ko zaspijo, imaš mir za pospravljanje. Ko pospraviš, imaš mir za Odmeve. Ob enajstih gre Bobovnik čez Trojane, ti pa v sanje. Sanje se vrtijo v prihodnost, da bi točno razdelale dan, ki sledi. Neskončen dan. Dan za dnem. Od pol sedmih do triindvajsetih, ne zdrži se dlje. Vse, kar je časa po Odmevih, je v bistvu že naslednji dan … Potem pride sobota in urnik se spremeni samo toliko, da se šolska torba zamenja s športno ali z glasbeno ali kakršno drugo otroško, ki jo voziš od ene dvorane do druge, od enega igrišča do drugega po celi Sloveniji. Pride nedelja in teta vabi na kremšnite, bog ne daj, da manjkamo. Pridemo, takoj, ko mali konča z nogometom …

Muke nekega obdobja, ki pa minejo, ko pridejo druge. Ona utrujena, ožeta, on napet in živčen ko pes. Včasih so otroci prevodniki včasih akumulator, ki poganja celo družino iz dneva v dan. Njuna tekstovna komunikacija se preseli na telefone in e-pošto, njuna videnja se srečata, ko se ugasne lučka na nočni omarici. Vsaka iskra ni več ljubezenska, ampak vžig vžigalne vrvice, ki gori proti eksploziji. Tempirana bomba tiktaka že od takrat, ko si rekel, da boš prišel ob sedemnajstih pa si pol ure zamudil in to še z navzkriž pogledom, ker se nisi mogel upreti starega prijatelja vabila v najbližji bufet na petkovo pivo …

Če izpustiš Odmeve, lahko eno uro tečeš. Vendar ne moreš, ker si izpraznjen in tako, kot poznaš s telefona, začne tvoje telo utripati z napisom »Low Battery«. Če ne ješ z mulci ob sedemnajstih in greš na kolo, si tistega dne prikrajšan za njihovo družbo in še obremenil si partnerja, partnerko z dodatnim delom. Če vzameš dopust, moraš s tastom v gmajno, kjer glavo sicer spočiješ, vendar te butne vsaj ena veja in ob koncu dneva imaš roki za pol metra daljši. Hrbta ne poravnaš vsaj sedem dni. Če si rezerviraš soboto zase, prevališ delo spet na nekoga drugega, mogoče na babico ali dedija, nono, nonota … in si prikrajšan za sinov prvi gol iz prostega strela. Če rečeš tetki, da ne prideš na njene kremšnite, ti nikoli več ne bo peljala otrok v glasbeno šolo.

Lahko pa postaneš oseba s slabim okusom, ki se zanima bolj zase kot pa za kogarkoli drugega. Tvoje dobro delo, da si vzela partnerja k sebi, da si mu rodila potomce, da jih hraniš, kadar so lačni, in jih oblečeš, kadar jih zebe, je s tem zaključeno. Vse ostalo je prosti čas, v katerem sta ti in tvoja sreča glavna junaka.

Tvoja sreča ni iz dneva v dan enak dan. Tvoja sreča ni niti on ves zgaran niti ona vsa ožeta. Tvoja sreča je tvoj hobi. Mogoče tek, mogoče hribi, voda, žoga ali kolo. Nekaj od tega te razveseljuje in s tem se boš ukvarjal in to boš počel, ker gre zgolj za tvoje dobro in ti dobro sebi vsekakor priporočaš. Lahko pa počakaš, da to obdobje mine in se pripraviš na drugega in tako vse do penziona, ko imaš vsega dovolj … le časa ne.

Sem v najboljših letih. Otroci so že na svojem, žena ima službo in svoje hobije. Nihče me pravzaprav več ne rabi. Denarja imam dovolj za položnice, hrano in nove tekaške copate, kadarkoli hočem strgane zamenjati za nove. Zdrav sem. Torej imam ves čas samo zase. Sem v najboljših letih. Star sem sto petdeset let in še vedno se mi zdi, da živim neskončen dan …