Zgodba o ponosu, pohlepu in izgubljenih priložnostih

Tak je naslov članka v Gorenjskem glasu, z dne 3. februarja 2012, kjer piše: »Prof. dr. Jože Florjančič, 23 let dekan, Fakultete za organizacijske vede Kranj, je bil pred nekaj dnevi oproščen obtožb o zlorabi položaja, ponareditve listin in zatajitve obveznosti.« V nadaljevanju piše »Afera fakultete za organizacijske vede Kranj, z izplačili avtorskih honorarjev se je nedavno končala s popolno oprostitvijo obtoženih (tožilstvo je petim vodilnim na fakulteti očitalo 17 kaznivih dejanj). Po letu 2004, ko je izbruhnila afera, je na vrhu fakultete že peti dekan, takratni dekan prof. dr. Jože Florjančič, ki je to funkcijo opravljal 23 let, pa se sprašuje, kdo je naročil medijski linč poslovodnega odbora fakultete.«

Ker je v intervjuju omenjeno tudi moje ime, češ da bi jaz očital prof. dr. Jožetu Florjančiču »veliko napako, ker ni izgradil še ene fakultete«, je neresnica. Pri tem pa moram zastaviti nekaj vprašanj. Ne samo »kdo je naročil medijski linč poslovodnega organa fakultete«, ampak:

 

1. Koliko je stal medijski linč davkoplačevalce, v minulih osmih letih, to je bilo od leta 2004 do leta 2012?

 

2. Kdo je sledil krivim prijavam?

 

3. Koliko delovnih ur, dni ali let slovenskih javnih uslužbencev je bilo potrošenih za ta očitno namišljeni proces?

 

4. Kdo je odgovoren za tako neodgovorno trošenje davkoplačevalskega denarja in časa?

 

5. Kako bodo neodgovorni »odgovorni« povrnili škodo državi oz. davkoplačevalcem?

 

6. Kolik delež odgovornosti nosijo zato neodgovorni mediji?

 

7. Kakšna je sankcija za krive ovadbe in obtožbe?

 

8. Kolika škoda je bila povzročena prizadetim, posebej prof. dr. Jožetu Florjančiču na časti in zdravju?

 

9. Kolika je škoda povzročena prizadetim članom družine?

 

10. Kolika je škoda povzročena Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, Univerze v Mariboru.

 

In še bi mogli postaviti vprašanja. V minulih letih so nam namreč mediji vsiljevali članke s sramotilnimi obtožbami ter z agresivnimi in provokativnimi naslovi, ki so žalili tako prizadete, kot mnoge njihove bližnje sodelavce, učitelje in študente, Fakulteto in Univerzo. Prepričan sem, da bodo odgovorni nosilci javnih pooblastil in mediji z enako vnemo odgovorili na gornja vprašanja.

 

Tukaj je čas, da tudi sam nekaj spregovorim. V roke mi je prišla knjiga 50 generacij Fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru, ki jo je leta 2009 izdala založba Moderna organizacija FOV Kranj, ki se jo v resnici pripravili študenti. Hiter pregled dokazuje širino in razvoj fakultete v pol stoletja s tem, da je 23 let, in to v letih največjega vzpona in razvoja ter uspehov, bil dekan prof. dr. Jože Florjančič. V veselje mi je bilo delati z njim, ker je bil vedno poln idej, kako modernizirati programe in kako izpolnjevati lokalno, nacionalno in mednarodno poslanstvo fakultete. Kako zagotoviti študentom kvalitetna in uporabna znanja, s katerimi bodo služili kruh sebi in koristili domovini. V vseh letih je bil obseden z mislijo kako na Gorenjskem, v Kranju razviti in zgraditi akademsko jedro, ki bo žarišče razvoja za Gorenjsko. Z drugimi besedami, kako razviti aplikativno univerzo, ki bo v povezavi z gospodarstvom in javnimi službami prispevala k razvoju regije in s tem države.

 

Očitali so mu, da je zaslužil več kot drugi. To je možno. Vem le to, da je delal več kot drugi.

 

Kot rektor nisem imel vpogleda v finančno poslovanje, ker je pristojna Javna agencija za plačilni promet izdala pisno mnenje, da »rektor nima pravice vpogleda v finančno poslovanje fakultet«, čeprav je Računsko sodišče v tistem času zapisalo, da je »rektor kot edini poslovodni organ dolžan nadzirati celovito poslovanje Univerze in vseh njenih članic«. Skratka, šlo je za sistemsko nedorečenost, sistemska protislovja, kar je omogočalo permanentno politično manipuliranje s posegi v Univerzo ter vnašanje konfliktov med fakultetami in Univerzo, med dekani in rektorji.

 

Kasneje sem tudi izvedel, da so vsi dekani zaslužili več kot rektor, da sem bil na plačilnem spisku med 150. in 200. mestom na Univerzi, predvsem, ker sem se odrekel vseh avtorsko honoriranih del in drugih nadur v korist novih razvojnih programov Univerze, skupaj 5.950 nadur. Če se je prof. dr. Jožetu Florjančiču očitalo, da naj bi »oškodoval za dobrih 500 milijonov tolarjev«, se je tudi meni v anonimnih ovadbah očitalo »oškodovanje«, seveda so to počeli tisti, ki niso mislili na razvoj, kot sva mislila s prof. dr. Jožetom Florjančičem. Spomnim se, bilo je 1. leto mojega rektorovanja, ko je prof. dr. Florjančič na mojo pobudo sklical sestanek gorenjskih poslancev, ministrov, gospodarstvenikov ter županov s predlogom, da podprejo gradnjo nove fakultete, prve univerzitetne zgradbe na Gorenjskem. Rezervirano sta se odzvala minister dr. Rado Bohinc in župan Vitomir Gros, vendar enotno podprla projekt. Kasnejši župan je ob razpravi o gradnji fakultete vprašal: »Kaj pa bo Kranj imel od tega, če se gradi fakulteta?« Iz tega vprašanja sem razumel, da dekanu prof. dr. Florjančiču ni lahko v takem okolju graditi in razvijati univerze.

 

Tako kot so se na ramenih prof. dr. Florjančiča lomili drobnjakarski lokalni interesi, so se lomili tudi različni nacionalni pogledi in interesi na razvoj univerze. Prof. dr. Florjančič je sledil mojim pogledom, izkušnjam iz Skandinavije, da Slovenija potrebuje na 2 milijona ljudi dve do tri fundamentalne univerze ter 6 do 8 regionalnih, aplikativnih univerz. Ker je prof. dr. Florjančič bil močna osebnost in »štrlel iz povprečja«, so strele udarjale vanj. Tu pa se postavlja vprašanje pravne varnosti državljanov, če javni organi sledijo stihiji podpovprečnih, nedelovnih in nevoščljivih posameznikov.

 

Za ilustracijo naj navedem samo en podatek, kjer bi naj bil tudi sam priča. Prof. dr. Florjančič je želel vzpostaviti mednarodno akademsko sodelovanje z ugledno univerzo v Rimu. Organiziral sem sestanek z dekanom. Da bi prihranil fakulteti stroške hotela, ni spal v hotelu ampak pri moji družini v Rimu. Naslednji dan je hitel domov, ker je imel popoldan ob 17. uri dogovorjen sestanek z gradbinci, ki so gradili študentski dom v Kranju. Voznik Univerze v Mariboru, ki ga je med potjo odložil na sestanku, je nadaljeval pot in bil ob 19. uri v Mariboru, kot je tudi zapisal v potnem nalogu. Prof. dr. Florjančič se je vrnil domov ob 21. uri, kot je tudi zapisal v potnem nalogu. Očitki in s tem povezani kazenski postopki so bili vprašljivi, saj mu je v vsakem primeru pripadala polna dnevnica in s tem ni bil nihče oškodovan. Tudi sodni proces in medijska sramotenja v tej zadevi so bila jasna od vsega začetka.

 

Ko danes postavljamo vprašanje izhoda iz krize, ali varčevati ali več delati, je dal odgovor prof. dr. Jože Florjančič s svojim stilom življenja. Varčevati, več delati in graditi in zato tudi več zaslužiti zase in za druge.

 

Prof. dr. Ludvik Toplak