Obiskovalcem planin bi radi ponudili tudi prenočišča

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: GG Plus / petek, 17. julij 2009 / 06:00

"Agrarne skupnosti ponujajo obiskovalcem planin na planšarijah kislo mleko, sir in skuto, v prihodnje bi jim rade ponudile tudi prenočevanje," pravi Dušan Jović, ki je v Bohinju kmetijski svetovalec že šestindvajset let in dobro pozna razmere na bohinjskih planinah.

Koliko bohinjskih planin je še »živih«, je v zadnjih desetih letih kakšna »umrla«?

»Do leta 1963 je bilo v Bohinju še šestinštirideset »živih« planin, to je planin, na katerih se je prek poletja pasla živina. Ko je država z zakonom prepovedala gozdno pašo, se je število začelo zmanjševati, k temu pa so deloma prispevale tudi oddaljenost planin in splošne razmere v kmetijstvu. Danes je v Bohinju še triindvajset »živih« planin, v zadnjih desetih letih niso opustili paše na nobeni, agrarne skupnosti pa vlagajo velike napore v to, da preprečujejo zaraščanje. Pred kratkim je bilo, na primer, čiščenje zarasti na planini Dedno polje.«

Se je letos paša zaradi debele snežne odeje v hribih začela kasneje kot običajno?

»Agrarne skupnosti so dale živino na pašo približno deset dni pozneje, vendar bodo še vedno lahko dosegle osemdeset pašnih dni, kar je pogoj za pridobitev subvencije za planinsko pašo. Paša se je na nižje ležečih planinah začela 6. junija, na višje ležečih pa šele okrog 25. junija.«

Koliko živine je na planinah? Jo je več kot pred desetimi, dvajsetimi leti?

»Na paši je 850 glav velike živine, od tega je 130 krav molznic. Čreda je približno za trideset odstotkov večja kot leta 2000, predvsem na račun porasta števila krav dojilj in konj. V mlekarski krizi je namreč precej kmetij opustilo prirejo mleka in se odločilo za rejo krav dojilj, ki pa jih skupaj s teleti dajejo na pašo. Na planini Javornik je bilo, na primer, še leta 2000 petdeset molznic, zdaj jih je le še trideset.«

Ali še velja, da so bohinjski hlevi prek poletja skoraj prazni in da je domala vsa živina na planinah?

»Kmetije, ki redijo krave dojilje, dajo na pašo skoraj vso živino. Tiste, ki se ukvarjajo s prirejo mleka, imajo molznice doma, mlado živino pa odženejo v planine. Mleko oddaja še okrog šestdeset kmetij, pred mlekarsko krizo jih je bilo več kot dvesto.«

V zadnjem desetletju se spreminja tudi lastništvo planin. So že vse planine vrnjene agrarnim skupnostim?

»Večina agrarnih skupnosti je že dobila nazaj odvzete planine in drugo premoženje, dve agrarni skupnosti, to sta Bohinjska Češnjica, Jereka, Podjelje, Koprivnik, ki je po članstvu največja v Bohinju, ter Bohinjska Bistrica pa postopka še nista zaključili. Ker je za vse vrnjene deleže treba speljati dedne postopke, bodo verjetno še precej dolgo trajali postopki za vpis lastništva v zemljiško knjigo. To je po mojem mnenju največja slabost zakona o vrnitvi premoženja agrarnim skupnostim, saj s tem solastniki planin in drugega premoženja agrarnih skupnosti postajajo tudi ljudje, ki niso kmetje in nimajo posluha za kmetovanje. Marsikje je vračanje ovirala tudi odmera zemljišča, na katerem stojijo objekti, zgrajeni večinoma po podržavljenju premoženja agrarnih skupnosti. V postopku je lastnica teh zemljišč kot zadnja znana upravljavka postala zadruga, ki je s tem pridobila pomembno premoženjsko korist oz. celo večjo kot kakšna agrarna skupnost. Lastniki teh objektov morajo zdaj stavbno zemljišče kupiti od zadruge (tudi člani agrarnih skupnosti).«

V agrarnih skupnostih je vse manj kmetov in vse več nekmetov. Ali se to že odraža tudi pri gospodarjenju s planinami?

»Trenutno tega vpliva še ni čutiti, ni pa izključeno, da se to v prihodnje ne bo zgodilo.«

Koliko na gospodarjenje vpliva dejstvo, da so planine v Triglavskem narodnem parku?

»Pri osnovni dejavnosti, to je pri paši in predelavi mleka, se to ne pozna, različni pogledi so morda le glede urejanja dostopa do planin. V agrarnih skupnostih pravijo, da je s slabo dostopno planino težko gospodariti, hkrati pa se zavedajo, da vsaka pot – ne da bi uvedli posebni prometni režim – pomeni tudi priložnost za različne motorizirane obiskovalce.«

Ali agrarne skupnosti veliko vlagajo v urejanje planin?

»Ves denar, ki ga dobijo od subvencij, od poseka lesa in iz drugih virov, vlagajo nazaj v planine – v čiščenje pašnikov, urejanje objektov, ograje in poti, za nakup objektov, ki so bili nekdaj v njihovi lasti. Denar pa oplemenitijo še z lastnim delom.«

Kaj so naredile v zadnjem času?

»V zadnjih treh letih so na Voglu obnovili sirarno, vključno s prostori za pastirja, na planini Blato urejajo nekdanjo sirarno v bivališče za pastirja, na Krstenici so poleg obnove objekta pridobili s čiščenjem zarasti še petnajst hektarjev dodatnih pašnih površin, na Velem polju so uredili bivalne prostore, molzišče in greznico, na Zajamnikih obnovitvena dela še potekajo, na Bitenjski planini so uredili sanitarije, na Praprotnici in Konjščici so pred dvema letoma uredili še prostore za pastirja, na planini Suha so zagotovili štiri napajališča za živino …«

Kaj načrtujejo v bližnji prihodnosti?

»Na Suhi pripravljajo načrte za obnovo nekdanje sirarne, na planini Laz naj bi uredili še prostor za agregat in sanitarije, na planini Blato naj bi dokončali bivališče za pastirja, na Dednem polju bodo večja investicija sanitarije …«

Kaj so glavni problemi planin: dostop, oskrba z vodo in elektriko, odpadne vode …?

»Južne bohinjske planine (Suha, Poljana, Zaliscem, Osredki, Vogel) imajo probleme z vodo. Kar zadeva dostop, je najtežji na planinah Laz in Suha. Z elektriko ni težav, na planinah jo pridobivajo iz omrežja ali s pomočjo sončnih celic, pri molži si pomagajo še z agregatom. Odpadne vode so problem na vseh planinah, še najbolje so to doslej rešili na planinah Velo polje in Konjščica, kjer so uredili greznico in kjer načrtujejo še ureditev provizorične biološke čistilne naprave. Vse planine smo lani preko kmetijsko gozdarske zbornice vključili v skupni projekt čiščenja odpadnih voda, v okviru katerega pričakujemo državni in evropski denar. Če nam tega denarja ne bo uspelo pridobiti, bodo v to morale v prihodnje investirati same agrarne skupnosti.«

Je še vedno problem gozdna paša?

»Ta problem največkrat nastane na Goreljku, kjer je pašnik premajhen za število živali na paši.«

Koliko se je na planinah ohranilo sirarstvo?

»V Bohinju je še devet planin, na katerih mleko predelujejo v sir in druge izdelke. To so planine Goreljek, Zajamniki, Praprotnica, Uskovnica, Konjščica Krstenica, Velo polje, Laz in Bitenjska planina. Na teh planinah so lani predelali v mlečne izdelke okoli 130 tisoč litrov mleka, s planine Javornik in z dveh planšarij na Goreljku pa mleko vozijo tudi v dolino.«

Koliko je pri sirarstvu še tradicije in koliko pridiha sedanjosti?

»Vse sirarne, ki so jih na planinah v zadnjih letih obnovili v okviru projekta, pri katerem je sodeloval Kmetijsko gozdarski zavod Kranj, zagotavljajo predelavo mleka na star, klasični način – v bakrenem kotlu in s kurjenjem na drva. Edina sprememba je ta, da ogenj za segrevanje kotla uporabljajo tudi za pripravo tople vode za potrebe planšarije. Na teh planšarijah še vedno sirijo po starih recepturah, vendar delajo le sire s krajšim časom zorenja, to je v tipu trapista ali gaude. Če bi, na primer, na planini Laz, prvič sirili ob koncu junija, bi obiskovalcem lahko ponudili prvi bohinjski sir v tipu ementalca šele ob koncu avgusta.«

Ali mlajši še znajo siriti?

»Znajo. Kar precej mlajših je v Biotehniškem centru v Strahinju opravilo tečaj sirarjenja, v okviru urejanje turistične sirarske poti smo pred leti pripravili tečaj na planini Praprotnici, podoben tečaj pa bomo letos poleti organizirali na planini Vogel.«

Pred leti ste v Bohinju uredili sirarsko pot, ki povezuje planine in kmetije s predelavo mleka. Se je dobro prijela?

»Pot je dobro obiskana, pohodniki dobijo na teh planinah in kmetijah kislo mleko, skuto, sir, zdaj pa razmišljamo še o tem, da bi jim agrarne skupnosti v stanovih in drugih objektih omogočile tudi prenočevanje. Na nekaterih planšarijah so takšna skupna ležišča in pograde že uredili, v ponudbo pa bi lahko vključili tudi ležišča v zasebnih stanovih. Na Voglu so v okviru obnove že uredili osemnajst ležišč, na Dednem polju bi lahko prespalo šest do osem ljudi, na Velem polju do šest ljudi … Pohodniki bi tako spoznali življenje in delo na planšariji, lastniki stanov pa bi z dodatnim zaslužkom lažje vzdrževali objekte. Da bi ležišča lahko legalno ponujali, bi morali spremeniti nekatere predpise o dopolnilnih dejavnostih na kmetijah.«

So na vseh planinah še pastirji ali so jih že nadomestili sodobni pripomočki?

»Pastirji so na vseh planinah. Agrarne skupnosti dobijo za pašo s pastirjem višjo subvencijo, predvsem pa je zaradi tega na planinah manj problemov.«

Je težko dobiti pastirja?

»Ja, kar težko! Vsi niso iz Bohinja, nekateri so tudi od drugod.«

In kolikšna je pastirska plača?

»Ta se giblje okoli 750 evrov na mesec. Prakse, da bi lastniki pašne živine tako kot nekdaj zalagali pastirje tudi s hrano, na večini planin ni več, zdaj vsak nabavi v dolini, kar rabi.«