Komentar: Brez poraza do hokejske elite

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / torek, 24. april 2012 / 06:00

Tisto, kar so si želeli slovenski hokejisti, tisto, kar si je želelo vodstvo naše krovne hokejske organizacije in ne nazadnje številni navijači, je minulo soboto pozno zvečer postalo realnost. Slovenska hokejska reprezentanca si je po tednu trdega garanja in petih zmagah nad vsemi nasprotniki znova priborila mesto med šestnajstimi najboljšimi hokejskimi moštvi na svetu in prihodnjo pomlad igranje v elitni skupini na Švedskem in Finskem.

Že takrat, ko je Hokejska zveza Slovenija dobila organizacijo letošnjega tekmovanja druge kvalitete, sicer uradno imenovanega svetovno prvenstvo divizije I skupine A, je bilo jasno, da bodo naši hokejisti na njem favoriti. Ne zato, ker bi podcenjevali vedno nepredvidljive in hitre Japonce, vse bolj kvalitetno reprezentanco Madžarske, rutinirane Ukrajince, nepopustljive Angleže ali borbene Avstrijce, ki so tako kot naši hokejisti vedno nekje med elito in drugo skupino, pač pa zato, ker smo bili prepričani, da doma pač ne smejo izgubljati. Nekajkrat se je to že izkazalo in večina tistih, ki se vsaj malo spoznajo na hokej, je bila prepričanih, da ima selektor Matjaž Kopitar ekipo, ki je vsaj enakovredna, če ne celo boljša od prejšnjih rodov slovenskih hokejistov.

Prvi podvig v naši najnovejši hokejski zgodovini je nato naredil organizacijski odbor prvenstva na čelu s predsednikom Matjažem Rakovcem, ki je šel pogumno z roko v žerjavico in tekmovanje iz hokejskega Tivolija preselil v Stožice. Kar nekaj je bilo tistih, ki so ugibali, zakaj so boljše pol prazne Stožice kot poln Tivoli, še vedno pa je bilo več takšnih, ki so verjeli, da so lahko polne tudi Stožice. In ti se niso zmotili. Od prve do zanje tekme naše reprezentance so navijači drli v Stožice. Celo ob sobotni tekmi, ko je bilo že jasno, da so risi znova v elitni skupini, so tribune napolnili do zadnjega kotička in skoraj ni bilo trenutka, ko bi na sedišču lahko sedeli, temveč smo vsi stali in do zadnjega sodnikovega piska spremljali obračun med Slovenijo in Avstrijo.

Ko danes premišljujem, kaj je mogoče slabega prineslo to prvenstvo, so to le sodniki. Njihove odločitve sicer zelo nerada presojam, toda dejstvo je, da je Mednarodna hokejska zveza (IIHF) naredila napako, ko je na led postavila zgolj enega glavnega sodnika. Pri tako hitri igri, kot je hokej, enostavno ne more videti vsega, tudi če sta ob njem dva stranska sodnika, ki imata seveda svoje naloge. Varčevanje s sodniki gotovo ni bilo upravičeno in ob dveh glavnih sodnikih bi morda imel marsikateri trener in gledalec po koncu prvenstva manj sivih las.

Ker pa se po prvenstvu, ki prinese zadovoljstvo tako športnikom kot organizatorjem, ne gre ukvarjati s tem, kaj je bilo slabo ali kot pravi slovenski selektor Matjaž Kopitar, da bo treba slabo dati na stran in graditi na pozitivnih izkušnjah, je zagotovo treba zapisati, da je bilo letošnje hokejsko svetovno prvenstvo za Slovenijo prelomni trenutek. Ne le zaradi vrnitve v elitno skupino in igranja hokeja na novem prvenstvu v družbi držav, kjer imajo v enem mestu več hokejskih dvoran in hokejistov kot mi v vsej državi, temveč zato, ker smo združeni Slovenci v Stožicah dokazali, da še vedno znamo stopiti skupaj. Registrske številke iz vseh konec Slovenije na parkirišču pod dvorano in ob njej, transparenti navijačev od Primorske, Štajerske in seveda Gorenjske, so dokazovali, da nam ni vseeno, kaj Slovenci pomenimo v svetu. In da imamo radi hokej. Tudi takrat, ko nam ne gre dobro, ko na vsakem koraku premišljujemo o težavah in krizi, ostajamo optimisti. Zato imamo tudi tako radi šport. Ker nam daje upanje, da povezani lahko premagamo vse.