Kopali bi se pa ...

Pot v Cassis po nekaj neznosne vročine in nazaj

Prihod v La Ciotat nas je kar utrudil, zato smo se naslednji dan po zajtrku odločili, da se odpravimo na kopanje. Nobene prometne gneče, nobenih zemljevidov, obračanj na recepcijah … Smer Cassis, mestece med La Ciotatom in Marseillom, nam, spačkarjem, še najbolj poznan po veliki trgovini rezervnih delov, servisu in vsem pripadajočem na temo starih Citroënov, od spačkov do meharijev … Leto poprej sem prav tu kupil obnovljen motor za našega spačka. Tokrat se seveda nismo podajali v trgovino, saj je Slavčev spak po popravilu čisto v redu deloval, predvsem nas je zanimal kakšen simpatičen prostorček, kjer bi se v miru namakali ter se branili vročine s skokom v vodo ali sedenjem v senci kakšnega kafiča. Oboje prija.

Cassis sicer ni daleč od naše baze, a smo naredili kar nekaj krogov po mestu, preden se nam je uspelo sparkirati. Turizem tu lavfa sto na uro in parkirišča so polna do zadnjega mesta. Zapeljali smo se na hrib na zahodni strani mesta, od koder se je moč spustiti v enega od simpatičnih zalivčkov, ki jim Francozi rečejo calanques – torej kalanke … To so neke vrste mediteranski fjordi. Potrebno se je strmo spustili do obale, tam pa ni da ni … zalivček, čista voda in v primerjavi z velikimi turističnimi plažami v mestu, prava nirvana … Zapeljali smo na parkirišče za kar nekaj evrov, ne da bi prebrali, da je dostop v calanque tisti dan prepovedan …