Dežela mesnih menijev

Že prvi dan obiska smo v Beogradu videli veliko, v soboto in nedeljo pa nas je čakal tudi prijetnejši del: muzika, hrana in zabava. Ljubitelji mesnih menijev tu dejansko pridejo na svoj račun.

Tokrat smo bili v nastanjeni v štirizvezdičnem hotelu Balkan, ki stoji praktično v središču Beograda, ob znamenitih Terazijah. Do največjega beograjskega parka oziroma trdnjave Kalemegdan se lahko sprehodiš, a nam ga je naš lokalni vodič Žarko predstavil že v prvem dnevu.

Sobota nas je razveselila s soncem in manj vetra. Razpoloženi smo se odpravili na izlet po Šumadiji. Najprej na nekaj več kot petsto metrov visoko Avalo, kjer smo si ogledali Meštrovićev spomenik neznanemu junaku iz prve svetovne vojne, se povzpeli na obnovljen telekomunikacijski stolp, ki meri v višino malce več kot dvesto metrov, in uživali v razgledu, vožnjo pa potem nadaljevali do Oplenca, kjer smo si ogledali cerkev in mavzolej dinastije Karadjordjević ter cerkev sv. Jurija, ki je polna čudovitih mozaikov. Še prej nam je kot zanimivost naš vodič Ivan razložil, da je pri mozaikih najdražja barva modra in pri videnih ta prevladuje. Sledil je obisk Topole, kjer smo videli tudi Karađorđev konak oziroma rezidenco, ki še najbolj spominja na večjo, a bolj preprosto hišo tistega časa. Ker v njegovih vinogradih še vedno pridelujejo vino, vendar le nekaj vrst, pa še to v omejenih količinah, ga v osnovi lahko kupite le pri njih. Je zelo cenjeno in ga bodo turistu v kakšni beograjski gostilni poskušali prodati tudi za do trideset evrov za steklenico. V Topoli pa se cene vrtijo med petsto in tisoč dinarji, kar je nekako med pet in deset evri za steklenico.

Sledila je vožnja do Beograda. S kosilom s 'kraljem živali' tokrat nismo imeli sreče, smo se pa veselili večernega obiska Skadarlije, restavracije Ima dana, ki v tem trenutku mogoče velja za eno boljših. Privoščili smo si večerjo in ob mesnih specialitetah ter kulturno plesnem programu zaključili večer.

V nedeljo smo se sicer v opoldanskih urah vračali v Slovenijo, zjutraj pa obiskali še živilsko tržnico, ki je sicer bila dve minuti peš od našega hotela in so jo potniki odkrili že prvi dan, vseeno pa so se odpravili tja zapravit še zadnje dinarje. Kajmak, dunja, orehi, feferoni, paradižnik z izvorom, bi lahko rekli. Tu je še vse 'bio', čeprav evropska novodobna filozofija zdrave hrane s svojimi zakoni še ni segla do sem. Med vsemi temi prodajalci pa naletiš tudi na tiste, ki ponujajo cele palete pip, pilotov za televizije in podobno. Preden pa smo dokončno pomahali Beogradu v slovo do prihodnjič, smo si privoščili še kosilo v zanimivem ambientu: na panoramski vožnji z ladjico po Savi in Donavi.