Avsenikov spomin na prednike

Na novo odprta muzejska zbirka o skoraj 200-letnem bivanju Avsenikove rodbine pri Jožovcu v Begunjah kaže na skrben odnos sedanjih lastnikov domačije do prednikov.

Begunje - Konec marca so v Muzeju Avsenik v Begunjah odprli spominski sobi o skoraj dvestoletnem bivanju Avsenikov ali Ovsenikov (o tem malo kasneje) na nekdanji Jožovčevi domačiji v Begunjah. Kot je ob tem dogodku zapisal dr. Janez Bogataj, postaja muzej z razstavo plošč in drugih predmetov, povezanih z delovanjem ansambla Avsenik, ki so jo odprli lani, in z najnovejšo razstavo o Avsenikovem bivalnem okolju, zaključena celota. Prav osupljivo je, je zapisal dr. Bogataj, koliko materialnih pričevanj, od pohištva do predmetov, ki so jih uporabljali v svojem življenju, so Avsenikovi ohranili od svojih prednikov.

Za muzejsko ohranitev spomina na prednike imajo največ zaslug Slavkova žena Brigita, njen sin Gregor Avsenik in njegova žena Katarina, ter Alja Ovsenik, hči Vilka Ovsenika, ki je kot arhitektka poskrbela za prostorsko ureditev in postavitev predmetov. Podatke o Avsenikih je iskal tudi Stanko Čop iz Žirovnice, ki se ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem, koristni pa so bili tudi nasveti dr. Janeza Bogataja.

Kot prvega, ki je začel povezavo Avsenikov z Jožovčevo domačijo v Begunjah, omenjajo leta 1770 rojenega Antona Ovsenika iz Zapuž. Pisal se je Ousseneg. Domnevajo, da naj bi priimek nastal po nemškem krajevnem imenu Ausen-eck. Ker so v tistih časih in tudi kasneje priimke pogosto zapisovali tako, kot so jih zapisovalci slišali, so Oussenegi postajali Aussenegi, Avseneki, Ovseniki in Avseniki. Avseniki ali Ovseniki so dokončno prišli v Begunje po letu 1865, ko se je leta 1819 rojeni Antonov sin Janez Joannes (v matični knjigi je vpisan s priimkoma Ausseneg in Ovsenik) leta 1865 poročil s Katarino Pretnar iz Begunj. Od mizarja Jožovca sta kupila hišo in nekaj zemlje, jo popravila in povečala ter odprla Gostilno pri Jožovcu. Na vhodnih vratih so kasnejši gospodarji ohranili vklesano letnico 1844. Katarina se je v zgodovino rodbine zapisala kot tista, ki je med vaščani povzročila zgražanje, ker je gostilniški vrt posadila s kostanji in ne s sadnim drevjem. To so tisti znameniti Avsenikovi kostanji, o katerih poje pesem Pod cvetočimi kostanji.

Sploh je bil Ivan pri Avsenikih pogosto ime. Tudi naslednji gospodar, Janezov in Katarinin sin, je bil Ivan oziroma Žan po domače. Domačijo z gostilno, ki se je krajši čas imenovala tudi Begunjščica, je ta prepustil sinu, tudi Ivanu, ki se je poročil z Marijo oziroma z Maro Medja z Mlina pri Bledu. To sta bila starša Vilka Ovsenika in Slavka Avsenika. Sedaj pri Jožovcu gospodari Slavkov najmlajši sin Gregor s soprogo Katarino. Njuna številna družina napoveduje, da se bo Avsenikova rodbinska nit pri Jožovcu nadaljevala …