Petdeset plus petdeset

Branka in Mišo Bukara sta praznovala petdeseti rojstni dan - vsak svojega.

V srbskem kulturno umetniškem društvu Petar Kočić v Kranju sta Mišo in Branka Bukara dočakala vsak svojega abrahama. Branka je rekla, da je še vsa pod vtisom »maturanca«, od kje naenkrat Abraham. Mišo pa je pravil, da je v razburljivem in težkem življenju srečen, da je dočakal petko.

V Kranj je prišel iz idilične vasice Kriškovci pri Banjaluki že pri svojih rosnih štirinajstih letih. Za zidarja se je izučil na slavni kranjski gradbeni šoli in se zaposlil v Gradbincu, ki ga je popeljal celo do Iraka in Kuvajta. Pozlačena srebrna medalja s slovenskega prvenstva v judu je še vedno v spominu. Danes dela kot vulkanizer v legendarni Boltezovi delavnici. Pravijo, da je že postal zaščitni znak te popularne delavnice, sam pa pravi, da prej maskota. Mišo ima izvrsten smisel za humor. Pravi, da se je slovenščino učil tako, da je redno bral Gorenjski glas, ki si ga je sposojal od vratarja dijaškega doma na Kidričevi. Tako se je tudi priučil pristnega gorenjskega šparanja. Danes v Glasu prebere prav vsak članek Jelene Justin, saj je zasvojen s hribi in gorami, zato vsak prosti trenutek izkoristi za kak pohod ali vzpon med vršace.

Branka mu je v Slovenijo sledila seveda zaradi goreče ljubezni. Ekonomska tehnica se je na začetku namesto ekonomiji posvetila vzgoji dveh sinov. Mlajši Igor je že vstopil skozi vrata slovenske kadetske nogometne reprezentance, starejši Sašo pa pridno dela in čaka še na luč, ki mu bo pokazala pot v nadaljnji študij. Sinova sta odrasla, Branka pa dela na ekonomski šoli, vendar ne na svojemu znanju primernem delovnem mestu. To Branke ne skrbi preveč in prav njena volja, delavnost in optimizem ji iz leta v leto lepšata vsakdan.

Na zabavi je bilo zbranih petindvajset prijateljev in prijateljic ter nekaj 'žlahtnikov', ki so se v kulturno umetniškem društvu obnašali dogodku primerno.