V smučanju sem vedno zelo užival

Smukač Rok Perko je na svoj 33. rojstni dan naznanil konec profesionalne smučarske kariere. »Nimam še določenih planov za naprej, sem pa v dogovarjanju. Vzel si bom čas zase, za družino in prijatelje in preprosto užival v prostem času, ki ga imam zdaj več,« pravi nekaj mesecev po tej pomembni odločitvi.

Tržič – Po več kot dvajsetih letih dirkanja po belih strminah je Tržičan ob odhodu nekoliko nostalgičen, a optimističen glede prihodnosti. Čeprav je star le 33 let, kar je tudi za profesionalnega športnika malo, je bila odločitev o koncu kariere zanj smiselna. V intervjuju nam je razložil, kaj prinaša življenje športnikom in kam ga bo pot vodila zdaj.

Vaša zadnja uradna tekma je bila v Wengnu.

»Tako je. Čeprav sem šel nato še v Kitzbühel, kjer se mi po kvalifikacijah ni uspelo uvrstiti na tekmo. Kitzbühel je bil še zadnja možnost, da bi dosegel normo za nastop na olimpijskih igrah.«

Je bil Kitzbühel potem odločilen za to, da končate svojo kariero?

»Odhod ni bil posebno načrtovan, ampak se je vse dogajalo v simbiozi z mojimi čustvi – vseeno pa se te odločitve ne zgodijo čez noč, po eni tekmi. Verjamem, da se je ta ideja v moji glavi začela porajati že prej, povsem potem, ko je bil nastop na olimpijskih igrah vedno bolj oddaljen.«

Pa vendar ste še mladi ...

»Tudi jaz tako čutim. In ravno zato mi je težko pri srcu, saj menim, da sta moje telo in glava še mlada. Pri drugačnem razpletu dogodkov bi lahko v športu še kaj dosegel. Po drugi strani sem vesel, da sem zaključil tako mlad, saj imam možnost, da najdem izzive, ki niso nujno povezani s športom.«

Kaj bi omenili kot tisto največ, kar vam je smučarska kariera dala, pa ni nujno povezano z rezultati?

»Osredotočil bi se predvsem na to, da je osebnost tisto največ, kar ti šport da. Teža športne kariere je v tem, kakšen človek si, ko zaključiš – šport ti da nekaj, zaradi česar ti morda življenje po koncu ne bo težavno.«

Bi zdaj, ko se poslavljate od športne kariere, lahko rekli, da ste pomirjeni s tistim, kar ste dosegli?

»Da in ne. Za vsak nivo sem dosegel maksimum, dober sem bil v cicibanskih kategorijah, v mladinskih vrstah, v FIS-programu, v evropskem pokalu sem zmagal v skupnem seštevku smuka in na olimpijskih igrah dosegel 14. mesto. V svetovnem pokalu sem si želel več, a sem zelo ponosen na svoje dosežke, predvsem na tiste, ki sem jih dosegel po številnih poškodbah. Umetnost je, da se po poškodbi pobereš in greš naprej.«

Ko ste na družbenih omrežjih objavili, da boste zaključili kariero, ste objavili fotografijo, na kateri ležite med štartnimi številkami in podnjo zapisali, da prinašajo mnogo zgodb. Katera je tista, ki vam bo najbolj ostala v spominu?

»V vsaki številki vidim mnogo truda, ki sem ga vložil, a posebna je najbrž tista prva številka, s katero sem startal v svetovnem pokalu, in sicer v Lake Louisu, mislim, da leta 2005. In pa zagotovo vsaka številka iz Kitzbühla.«

Ste oče dveh sinov. Si želite, da bi si ustvarila profesionalno športno kariero?

»Ne vem, ali si želim, predvsem bi jima to privoščil. Če si jaz želim, bi to pomenilo, da pritiskam nanju. Če bi bila športnika, pa bi to v njuno življenje prineslo mnogo pozitivnih stvari in ju izoblikovalo na način, da bi jima bila marsikatera izkušnja v življenju mnogo lažja. Za uspeh je treba trenirati in se truditi, tako je tudi v življenju.«

Tekmovalne smuči ste postavili v kot. Kakšni so načrti za naprej?

»Tekmovalne že, smuči nasploh pa ne. Na smučanje nisem nikoli gledal kot na službo, pač pa sem v njem preprosto užival. Za zdaj je vse tako sveže, da v resnici še nimam določenih planov za naprej, sem pa v dogovarjanju. Enostavno si bom vzel čas zase, za družino in prijatelje in preprosto užival v prostem času, ki ga imam zdaj več.«