Čemu varčevati?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. april 2012 / 06:00

Da je varčevanje lepa čednost, je stara kmečka modrost. Ko pa postane ta ista beseda čarobno geslo, s katerim nas skuša uročiti aktualna oblast, postane zaklinjanje z varčevanjem sumljivo in vprašati se moramo, kaj tiči v ozadju?

Pred prazniki sem se srečal z znancem, ki je podjetnik. Hud je bil na sedanjo vlado, ki jo je volil v upanju, da bo »naredila red«, zdaj pa že popušča. Po njegovem bi bilo najbolje, če bi v tej državi uvedli diktaturo, z dekretom kar naenkrat razpustili celotni javni sektor in vsem zaposlenim vročili odločbe o prenehanju njihovih zaposlitev. Potem pa bi že naslednjega dne na novo zaposlili tiste, ki jih res rabimo in dejansko tudi kaj delajo. To bi bila približno polovica sedaj zaposlenih in ti bi postorili vse, kar je res treba; kake pol »dela«, ki ga opravljajo sedaj, je tako ali tako odveč … Tako najbrž razmišlja še marsikdo, to je eden od skrajnih pogledov na sedanje stanje. Je pa res, da bi tudi v javnem sektorju manj ljudi lahko naredilo več. V zasebnem se je to že zgodilo.

Druga skrajnost vidi vso reč povsem drugače, z drugega zornega kota. Krize, ki je izbruhnila leta 2008, niso povzročili socialna država in javni sektor, zakrivil jo je finančni sektor s svojimi špekulacijami in ta naj nosi tudi večji del posledic. Socialna država je prevelika pridobitev, da bi jo žrtvovali na oltarju finančnega kapitala. Da bi razumeli njen pomen, je treba poznati tudi malo zgodovine. Socialna država je nastajala v zahodnih demokracijah že v desetletjih med obema svetovnima vojnama in znova po drugi. Takrat so bile leve stranke in sindikati tako močni, da je moral kapital popuščati njihovim zahtevam in se tako izogniti nevarnosti revolucije po sovjetskem zgledu. Temu popuščanju je botrovala tudi prisotnost vojaško močne Sovjetske zveze na svetovnem političnem prizorišču. Ko je začela sovjetska nevarnost popuščati, je kapital prešel v protiofenzivo. Njegov ideolog je postal pred sto leti rojeni čikaški ekonomist in nobelovec Milton Friedman (1912-2006), prva in glavna izvajalca novega kapitalskega kursa pa ameriški predsednik Ronald Reagan in britanska premierka Margaret Thatcher. Te reči je pronicljivo popisala Naomi Klein v kapitalni knjigi Doktrina šoka (2007). Eden od ciljev te politike, ki se imenuje »neoliberalna«, je demontaža pridobitev socialne države, češ da to preveč stane. Vse naj regulira trg, država naj se ne vmešava, zniža naj davke, zlasti najbogatejšim, da bi ti lahko investirali in tako ustvarjali nova delovna mesta … Bi jih lahko, ja, a dejansko svoje dobičke investirajo v svoj luksuz in v neverjetne finančne špekulacije, kakršne so privedle tudi do finančnega zloma 2008. Po njem so se glasniki neoliberalizma nekoliko potuhnili, zdaj spet dvigajo glavo in zahtevajo svoje.

Pa še nekaj je: vse vlade v demokratičnih državah so izvoljene za časovno omejen mandat. Finančne elite, ki svetu dejansko vladajo, pa se generirajo po neki drugi, sebi lastni, elitistični in od demokratične javnosti neodvisni »logiki«. Glasniki te logike so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, OECD, Evropska centralna banka in druge finančne institucije. Ti politkomisarji Kapitala diktirajo demokratično izvoljenim vladam, tudi naši. Zato mora biti javnost zelo pozorna in paziti, da se varčevanje, ki je, kot rečeno, lepa čednost, ne sprevrže v demontažo socialne države. Te ne bi smeli kar tako žrtvovati, preveč žrtev je bilo treba, da je lahko nastala in preveč bi jih bilo, če bi se morali zanjo bojevati povsem na novo.