Tri ženske (5)

Drugi otrok se jima je rodil v popolni zmešnjavi. Komaj kaj sta imela denarja, bila sta nenehno na bojni nogi, za povrh pa je umrla še Igorjeva mama. Sestra Marica jo je zjutraj, zraven sebe, našla mrtvo. Bilo je naravnost grozljivo, saj je neki anonimnež za povrh celo poklical policijo, češ naj preverijo, kako in kaj, ker se v ''tisti hiši dogajajo čudne reči''. Na srečo je obdukcija potem dokazala, da je bila smrt povsem naravna: Igorjevi mami je odpovedalo srce.

''Teta in babica sta že na pogrebu začeli pritiskati name, da se moram vrniti domov, da onidve ne bosta zmogli vsega dela sami. Bili sta jokajoči in zelo glasni, tako da jima sploh nisem mogel reči, da od mame tako ali tako ni bilo nobene koristi, saj je bila nenehno bolna in miselno odsotna. Povedal sem jima, da ne morem, da imam sedaj že dva otroka, da je tudi Ida bolj slabega zdravja, da imam službo na tri izmene, da imam vsega poln kufr, a ni kaj prida pomagalo. Zlepa ali zgrda sta me hoteli spraviti k sebi, ob tem pa jima ni bilo mar, če bo kdo trpel,'' pripoveduje Igor.

Leta so potem tekla med njegovimi občasnimi pijančevanji, Idinimi živčnimi zlomi, psihičnimi pritiski babice in tete, otroka pa sta, bolj kot ne, bila prepuščena sama sebi. Včasih lačna, drugič spet sita sladkarij, s katerimi sta se želela tako Ida kot Igor odkupiti za svoje stranpoti. Pogosto so ju klicali v šolo, pa nista šla, bila sta stalna gosta na Centru za socialno delo, tudi na policiji so ju poznali, potem pa sta se pobotala, Igor je dobil kakšno drugo, bolj spodobno službo, in spet je življenje teklo naprej, kot da se jim nikoli ne bi zgodilo kaj hudega.

''Malo lažje nam je bilo, ko se je Idinemu očetu, takrat mu je bilo malo čez 60 let, odpililo, preko malih oglasov si je našel neko žensko in se, na vrat na nos, odselil k njej. Vsa vas se je smejala in na ta račun zbijala šale, Idina mama je v sebi potlačila prezir, ki ga je čutila do mene, in naju prosila, če se preselila k njej.

V bistvu so se za nas vse začela najlepša leta. Idina mama je sicer nenehno jokala, toda pazila je na otroka, tako da sva bila kdaj tudi za kakšno uro prosta. Učila se je z njima, po svojih močeh jima je pomagala pri nalogah, tudi vzgajala ju je, za kar je imela Ida dve levi roki, jaz pa tudi. Ker nisem bil več tako psihično napet, sem tudi manj pil in kolovratil po gostilnah. Moja babica je postajala vedno bolj senilna in betežna, teta ni zmogla vsega dela sama, zato sem ji kdaj priskočil na pomoč. Tudi slišati ni hotela, da bi dala njivo komu v najem, saj ni bila velika, bila pa je obveznost. Kakor sem vedel in znal, sem jima tudi pospravil po hiši, žal pa nisem mogel izbrskati vseh skrivališč, kjer je babica skrivala hrano. Hiša je zaradi gnilobe začela zaudarjati, bilo je res grozno gledati, kako sta obe propadali. Kljub vsej nemoči pa je teti hudobija še zmeraj delovala, o Idi si je izmišljevala vedno nove in nove stvari. Veste, res si nisem mogel misliti, da lahko nekdo koga tako sovraži, kot je ona njo. Počasi me je začela pitati z idejo, da je Ida kriva za smrt moje mame. Češ da se je ta toliko sekirala, ker sem se oženil z najbolj pokvarjeno avšo daleč naokoli. Ob odhodu domov mi je potem stisnila v roke še kakšen tolar, da me je še bolj podkupila. Poln jeze sem se nato ustavil v kakšni gostilni, se napil in doma razgrajal in sitnaril.''

Nekega lepega dne pa ob takšnem ''merjenju moči'' prekipi Idi. Odide do Igorjeve tete in ji napove nekaj krepkih. Sosedje, ki so poslušali njun prepir, so viseli na ograji in na oknih, uživali in se hahljali, kajti slišati je bilo marsikaj zanimivega. Ženski sta bili zelo glasni in tudi pri besedah nista skoparili.

Seveda se je teta potem naredila za žrtev in po vasi razlagala, kako jo je prišla Ida fentat. Nihče ji ni verjel, saj so vsi vedeli, iz kakšnega testa je in koliko gorja je naredila s svojim vmešavanjem v stvari, ki je niso smele prav nič brigati.

Česar pa ni dosegla pri vaščanih, ji je uspelo pri Igorju. Kljub vsemu mu je bila teta druga, če že ne prva mama in ko je slišal, kaj vse ji je Ida zmetala v obraz, je ves besen sedel nazaj na kolo in se odpeljal domov, kjer je Ido - prvič v življenju - udaril.

''Že tisti trenutek, ko je plosknilo po njenem obrazu, sem vedel, da ne ravnam prav. Toda v meni je bilo nakopičenega toliko besa, da sem samo tolkel in tolkel. Če ne bi prišel starejši sin iz šole, ne vem, kako bi se vse skupaj končalo …''

(Konec prihodnjič)