Resnica in sočutje

Založba Družina je izdala že tretje poročilo o prikritih grobiščih.

Prvo je izšlo leta 2008. Lani smo na tem mestu predstavili drugo, ki ima krajši, a zelo zgovoren naslov: Huda Jama. V začetku tega leta pa je z letnico 2011 izšlo Poročilo 3 z naslovom Resnica in sočutje in podnaslovom Prispevki k črni knjigi titoizma. Knjigo je uredil zgodovinar Jože Dežman. Njen drugi podnaslov pove, da šteje knjiga tudi kot Poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, za obdobje 2009-2011. Avtorji poročila so: Tamara Griesser Pečar, Jože Trontelj, Jože Dežman, Margarita Maria Dolinar, Jože Jagrič, Pavel Jamnik, Doris Pahor, Marko Prešeren, Andreja Valič, Bojan Žalec, Katarina Kompan Erzar, Tomaž Erzar, Marko Štrovs, Tomaž Zupanc, Irena Zupanič Pajnič, Draško Josipovič, Petra Leben-Seljak, Andrej Mihevc, Tomaž Podgoršek. Zajetna knjiga je tudi bogato in pretresljivo ilustrirana. Na zalistu je čez dve strani natisnjena velika slika, ki jo je avtorica Margarita Maria Dolinar poimenovala kar Slovenska Guernica; naslikala jo je 2009 pod vtisom podob iz Hude jame. V knjigi vidimo, kako se je s to motiviko soočil akademik Andrej Jemec. Zgovorna je fotografija kriminalista Pavla Jamnika, na kateri roka raziskovalca grobišč v beli rokavici podrži roko okostnjaka žrtve …

 

Zame je bilo posebej hudo in novo tudi tisto, kar sem prebral v prispevku Pavla Jamnika z naslovom Zakaj 'sprava', o kakršni govorimo že dvajset let, ni mogoča? V tem dolgem besedilu navaja med drugimi tudi pričevanje iz knjige Dragoljuba Jovanovića, v katerem ta govori o tem, kako divjaško so pobijali ljudi, ki so končali v protitankovskem jarku v Teznem pri Mariboru, v katerem naj bi končalo kar 36 tisoč pobitih. To izpoved dopolni s pričevanjema, ki ju je v Travniku v Bosni z osebama, ki sta bili navzoči pri istem dogodku, posnel zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Vsi ti pričevalci so bili osebno navzoči pri »izvajanju pobojev«, bodisi kot izvajalci ali kot preživele žrtve. Iz teh pričevanj izvemo tudi, kako so se nekateri vojaki iz enot, ki so bile izbrane za pobijanje, razburili, ko so izvedeli, da med žrtvami ne bodo samo vrnjeni »narodni izdajalci«, temveč tudi njihove družine, žene in otroci. Njihovi komisarji so jih zato še posebej ideološko in psihično pripravili, a pobijanja številni med izvajalci kljub temu niso mogli prenesti.

 

 

Dragoljubu Jovanoviću se je eden od partizanskih komandirjev izpovedal, kot sledi. »Moj Dragan, to je bilo tako grozno, da se z besedami ne da opisati. Če si kdaj videl v kakšnem dokumentarnem filmu podobne prizore, ti povem, da je bilo v resnici bolj grozno. Sam sem vse to gledal, kot komandir sem moral biti prisoten in odgovarjati, da bo vse narejeno 'po predpisih in kot je treba'. Ti kriki, to vpitje zaradi strahu. Prošnje mater, ki se jih oklepajo otroci. Otroci ne vedo, kaj se dogaja. Jokajo samo zato, ker slišijo jokati matere. Nekatere matere nosijo otroke v naročju. Ubijalci zgrabijo otroka in ga vržejo v jamo, za njim pa spustijo rafal. Prošnje in moledovanje, naj prizanesejo vsaj otrokom. Matere se mečejo po tleh, poljubljajo škornje vojakom, vse dokler se ne zvijejo pod rafalom in utihnejo. Nekateri se vseeno uspejo iztrgati in začno bežati. To ubijalce razbesni. Zdaj tudi oni vpijejo, preklinjajo. Slina okoli ust se spreminja v peno in se jim cedi po obleki. Z rokavi si brišejo slino in kri z obrazov. Vsem živci počasi popuščajo. Nimajo ogledal, da bi se pogledali, kako zgledajo, vendar vidijo drug drugega. Groza se povečuje. Vsak je od glave do peta poškropljen s krvjo, ki včasih nenadoma s curkom brizgne iz vratu katere od žrtev. Vsi so že omračeni z besom svoje nemoči in groze, ker se ne upajo upreti temu, kar počnejo. Zakaj nimajo poguma, da bi cev pištole namenili sebi v usta? Nekateri vržejo pištolo in začno bežati, ob tem pa stokajo, vpijejo in si pulijo lase. Bolničarji jih lovijo, grabijo, vežejo, dajejo v bolniška vozila in vozijo nekam. Verjetno, da jih umirijo ali jim nudijo pomoč /…/ Dragan, kako sem vse to sploh lahko gledal? In gledal sem celo zelo mirno. Zdaj mi je grozno. Zdaj v sebi nemo glasno vpijem. Da s tem vpitjem v sebi preglasim njihovo vpitje …« Pobijanje je bilo torej strašno tudi za pobijalce, ki so to počeli kar deset dni brez prestanka! Dokler niso kamioneti nehali dovažati žrtev, slečenih do spodnjega perila in zvezanih s telefonsko žico. Likvidirali so po metodi NKVD v Katynu: žrtev so privedli do roba jarka, z obrazom proti jami in jo ustrelili v tilnik …