Kidričeva stoletnica

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. april 2012 / 06:00

V torek bo že sto let od 10. aprila 1912, ko se je na Dunaju rodil Boris Kidrič. Njegov oče France je bil takrat bibliotekar v Dvorni knjižnici, po vrnitvi v domovino je postal eden od naših vodilnih literarnih zgodovinarjev. Njegov sin pa je postal po Antonu Korošcu in ob Edvardu Kardelju eden vodilnih slovenskih državnikov 20. stoletja. Že večkrat sem izpostavil dejstvo, da se tako rekoč vsi najbolj odločilni slovenski politiki minulega stoletja pišejo na K: Krek, Korošec, Kardelj, Kidrič, Kraigher (Boris), Kavčič, Kučan. Ko je 27. januarja 2010 minilo sto let od Kardeljevega rojstva, so slovenski mediji njegovo stoletnico povsem zamolčali, kot da bi jim bilo to zapovedano. Me prav zanima, ali se bo v teh dneh kdo spomnil Kidričeve? Imenovani osebnosti sta nam sicer lahko všeč ali ne, dejstvo pa je, da sta prav ta moža najbolj odločilno vplivala na potek slovenske zgodovine v obdobju 1941-1991. Kar pol stoletja je minilo v znamenju njunih idej in dejanj. Danes bi ju večina najraje pozabila, »ta črni« ju neprikrito črtijo, »ta rdeči« se ju na tihem sramujejo. Le zakaj?

Kardelja in Kidriča je svoj čas v Obrazih (spominski eseji, prvič izšli 1979) visoko ocenil njun kulturniški sopotnik Josip Vidmar (v sredo bo že 20 let od njegove smrti, 11. aprila 1992). Kidriča pa je visoko cenil tudi Taras Kermauner, prvak tiste generacije slovenskih intelektualcev, ki je bila Vidmarju nasprotna. Mladi Kermauner je Kidriča tudi osebno poznal, poosebljal mu je »lik zmagovite revolucije«. Še posebej duhovita se mi zdi Kermaunerjeva primerjava Kidriča in Kocbeka z apostoloma Petrom in Pavlom. »Kidričevo partizansko ime je bilo Peter; Kocbekovo Pavel. Nista s tem simbolizirala bistvene dvoglavosti slovenske revolucije? Kocbek je oznanjal in pričeval svetost, se obračal sredi surove vojne k metafizičnim vprašanjem, moralni filozof, skrivnostni in ponotranjeni videc; v revolucijo je pritegnil staro - grško, rimsko, evropsko krščansko - kulturo. Kidrič je bil - kljub svojemu meščanskemu poreklu - tesar, ročni delavec, obrnjen navzven, v apostolsko akcijo. Kot Peter je prvi zgrabil za meč, hotel je udarjati, sekati, udarjal je in obtesal zgodovino; pred njim, zmagovalcem, se je zleknila kot ranjena in udomačena žival. Bil je Peter skala, živa in drveča, ki z veletokom revolucionarne partije razbija breg stare države in stare družbe, vdira in utira strugo za povsem nov tok.« (V knjigi Navzkrižna srečavanja, 2008.)

Zadnja stavka v Kermaunerjevem opisu Kidriča se nekako ujemata s spomenikom, ki stoji pred Cankarjevim domom v Ljubljani. Kar vidimo ga, kako udarja s petrovskim mečem in teše zgodovino. Ta meč pa je bil usoden tudi za dvanajst tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih pobili ob koncu 2. sv. vojne. Strogo zamolčani poboj je javnosti prvi razkril Edvard Kocbek, v intervjuju, ki ga je dal Borisu Pahorju, ta pa ga je marca 1975 objavil v tržaški reviji Zaliv. Kocbek, Kardeljev in Kidričev krščanski sopotnik, je v svojem dnevniku, 17. aprila 1975 zapisal: »Moj intervju je častno dejanje človeka, ki bi rad svoje soborce pripravil do tega, da skupno obžalujemo dejanje, ki so ga sklenili Kardelj, Kidrič, Marinko, Maček in B. Kraigher /…/ in z njim storili najhujše dejanje v vsej slovenski zgodovini.« Kidrič s svojim mečem seveda ni osebno sekal domobranskih glav, a bil je zraven, ko se je sprejemala odločitev o njihovi usodi. Znano je tudi, da je bil v imenovani peterici edini, ki je v tej določitvi okleval in bil najbrž tudi edini, ki bi jo lahko preprečil … Pa je ni.