Tri ženske (4)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. april 2012 / 06:00

Ida je bila presrečna, kajti tudi ona si je želela oditi od doma, kjer so nanjo obilo kričali. Nikomur ni bilo všeč, da sta se z Igorjem vnovič zbližala. Po dveh ali treh pivih se je tudi Igor odločil, da teto in druge postavi pred zid in jim pove, da pa gre tokrat zares. ''Vse tri so vnovič kričale name, mi govorile, da je Ida kurba, da se ji kolca po naši hiši, da me želi izkoriščati in podobno …''

Igor in Ida sta se odločila, da spet zaživita skupaj. Odločitev je postala dokončna v trenutku, ko sta izvedela, da bosta dobila še enega otroka.

»A reči je bilo lažje, kot narediti. V službi, ki je bila, če sem iskren, le priložnostna, sem takrat imel veliko težav. Zaradi številnih bolniških so me grdo gledali in ko sem jim omenil, da se selim v drug kraj, me je šef takoj prijel za besedo, češ da mi kakšnih dodatnih potnih stroškov ne bodo plačevali. V zameno, da ne bom protestiral, mi je preko svojega poslovnega partnerja ponudil drugo službo, ki sem jo z veseljem sprejel. Delo v skladišču se mi je zdelo tudi veliko manj naporno. Ida je imela povišan krvni tlak, zaradi rizične nosečnosti je bila na podaljšani porodniški, kar je bilo dobro, saj nisva imela nobenega varstva, denarja pa še manj. Tista luknja, ki sva jo dobila, je bila na severni strani bloka, brez sonca, nenehno sva morala imeti prižgane luči. Ida je bila po cele dneve doma sama z otrokoma. Ko sem prišel iz službe, umazan in lačen, mi je v roke porinila sina, sama pa se je šla uleči. Kar mi, seveda, ni bilo prav, saj sem upal, da mi bo postregla vsaj s kosilom. Počasi so se najini prepiri začeli razraščati v glasno kričanje, nekajkrat so naju prijavili tudi sosedje, češ da motiva njihov mir. Res je, ne ona, ne jaz nisva znala živeti skupaj, se prilagajati in se čemu tudi odpovedati. Mene so moje ženske tako razvadile, da sem bil globoko v sebi prepričan, da mi mora v vsem streči tudi Ida. Njej pa, predvsem zaradi zdravstvenih težav, to ni padlo na pamet. Znašla sva se v začaranem krogu, iz katerega se nisva znala rešiti,'' razpleta zgodbo Igor.

Nekoč, malo preveč ga je popil, sede na avtobus in se odpelje domov. Ženske so ga sprva gledale grdo in izpod čela, potem pa ga babica le vpraša, ali je kaj lačen. Seveda je bil, o kakšnem domačem kosilu se mu je v zadnjih mesecih lahko le sanjalo! Pošteno se je najedel in teta, prefrigana, kot je bila, je iz njega počasi izvlekla vse o tegobah in težavah, s katerimi se je spopadal. Potem so ga vse tri objemale in crkljale, tolažile in preklinjale Ido, tako da je nazadnje spet verjel, da je ena velika žrtev Idinih intrig. Še zmeraj malo ''pod gaso'' se je ulegel na kavč v dnevni sobi, ženske so ga vse do jutra pustile, da se je sladko naspal.

»Niti za v službo me niso prebudile in ko sem malo pred deseto odprl oči, sem imel grozno slabo vest. Takoj sem poklical šefa, se mu opravičil, grdo me je nadrl, kar mi je vzelo vso voljo. Ida ni imela doma telefona, ni mi kazalo drugega, kot da se podvizam, bila je sposobna, da mi na glavo prikliče celo policijo. Teta mi je na vso moč branila, mama je jokala, babica pa mi je grozila, da mi tokrat, če grem od njih, ni vrnitve. V sebi sem le imel toliko vesti, da nisem mogel pustiti Ide same z otrokoma. Kar tja v en dan sem zinil, da bi bilo vse lepo in prav, če bi nam dovolile, da se vrnemo in živimo skupaj. Nikoli več, so kričale, s kurbami pa me nočemo imeti opravka. Me smo poštene ženske, so bile glasne, da sem jih moral poslušati še na cesti.''

Ida se je res bala zanj, vendar je kar slutila, kam je pobegnil. Medtem ko ga ni bilo, je šla na center za socialno delo in tamkajšnjim delavkam vse povedala. Lepo jih je tudi prosila, da ga vzamejo v roke in se z njim pogovorijo. Dveh otrok brez očetove pomoči pač ona ne bo mogla vzgajati in preživljati.

''Veste, kakšen šok je bil to zame, ko sem - namesto kosila - dobil pod nos zahtevo, da se moram zglasiti na Centru! Do sedaj sem se takih in podobnih uradov skrbno izogibal, doma so me ves čas učili, da tisti, ki prihaja z njimi v stik, ni kaj prida. Vseeno sem moral iti, saj mi ni kazalo drugega. Res se pa nisem dobro počutil. Neko sredino popoldne sem poiskal gospo I. K., bila je zelo prijazna do mene, povedala mi je, kakšne so moje dolžnosti in mi zabičala, da bodo ''ustrezno ukrepali'', če ne bom skrbel za družino. Niti besede nisem spravil iz sebe, samo kimal sem! Zdelo se mi je, da sem izpadel kot kakšen bebec! Domov sem se vrnil poklapan in slabe volje, z Ido sva se vnovič počila, običajno je najine drobne prepire ''poglihala'' postelja, saj sva bila oba navdušena nad tem, kar sva tam počela, tokrat pa ni šlo. V obraz sem ji zalučal, da ni čudno, če me vleče domov, ker ona ne zna skuhati niti kropa. Povedal sem ji tudi, da je preveč debela, da smrdi, da je ne maram več. Res sem bil grd do nje. Krut pravzaprav. Zatekla se je v kopalnico in si prerezala žile. Hvala bogu ne toliko, da bi izkrvavela. Me je pa grozno prestrašila in takrat sem si prisegel, da bom moral imeti z njo malo več potrpljenja.''

(Se nadaljuje)