Zgodbe muzejskih predmetov: Ključi in ključavnice

Vsak od nas nosi s seboj kar nekaj ključev, največkrat v žepu, torbici ali obešene na vrvici okoli vratu. Z njimi zaklepamo stanovanja, hiše, avtomobile, razne omare, kjer imamo skrite naše male in velike skrivnosti. Danes so vsi ti ključi različnih oblik in sistemov industrijski izdelek široke potrošnje, ki si ga kupimo v trgovini. Nekoč je bilo drugače.

V Gorenjskem muzeju hranimo lepo število starih izdelkov okovja, kamor spadajo ključi, ključavnice, vratna tolkala, primeži, tečaji, nasadila in ščitki. Vsi ti predmeti spadajo med umetnoobrtne izdelke. Že zgodaj se je človek zavedel, da je najbolje svoje imetje primerno zaščititi. Vse potrebščine za vsakdanjo rabo je napravil sam. Ker je skušal svoje ročne izdelke čim bolj izboljšati in obogatiti, se ni izogibal nobenemu trudu, da jih sčasoma, skladno z njihovo namembnostjo, tudi umetniško obdela. Tako je z roko in umom začel obrtniško izdelovati umetnoobrtne izdelke za osebno uporabo. Najprej so bila zapirala lesena, z odkritjem železa pa postane osnovni material za izdelavo vseh predmetov, ki so povezani z zapiranjem.

Pomemben višek kvalitete obrtne izdelave je dosežen v srednjeveški cehovsko organizirani družbi, ko se uporabni izdelki in njihovo oblikovanje strmo povzpne v kvaliteti. Rokodelci so bili združeni v cehih in na območju Gorenjske je obstajal že leta 1475 ceh kovačev v Škofji Loki, kasneje so ustanovili tudi ceh ključavničarjev. Izdelki umetnega kovaštva in ključavničarstva v večini primerov ne temeljijo na lastnih iznajdbah delovanja mehanizma, vendar predmeti iz umetno kovanega železa predstavljajo precejšen del oživljanja linearnih fantazij posameznih izdelovalcev ne glede na čas in kraj nastanka. To je tudi eden od vzrokov, da je še težje kot časovna opredelitev lokacija teh izdelkov.

Ključ in ključavnica sta imela vseskozi glavno nalogo predvsem v funkcionalnosti. Glavni poudarek je na njuni namembnosti, to je varovanje, zapiranje in odpiranje. Lahko sta še tako estetsko oblikovana in tehnično izpopolnjena, toda le skupaj lahko izpolnita svoje osnovne funkcije. Ključ je sestavljen iz treh delov: glave ali ročaja, telesa ali stebla in peruti oziroma brade. Bil je masiven. Pri tehničnem napredku 19. stol. se je predvsem izpopolnjeval varnostni mehanizem ključavnice. Današnji ključi so ploščati in imajo na steblu zareze, ki so usklajene z zatikali v cilindru, ki je postal ključavnica.

Namembnost okovja se je skozi vsa obdobja ohranila v svoji prvotni funkciji, spreminjali so se mehanizmi in oblike kot izraz stilnih obdobij in tehničnega napredka.