Za odškodnino neponovljivi Sejšeli

Zakonca Mija in Andrej Pisk iz Srednje vasi v Poljanski dolini sta se februarja podala na sanjsko križarjenje od Mauritiusa prek Sejšelov do Savone. Štiritedensko križarjenje se končalo že po dobrem tednu sredi Indijskega ocena, po uspešni reševalni akciji pa nadaljevalo na mondenih Sejšelih.

Mija in Andrej Pisk rada spoznavata svet prek križarjenj, na zadnjega s Costo Allegro sta se odpravila v drugi polovici februarja. »Ko žena najde zanimivo ponudbo, sem takoj za, za ležanje na plaži pa mi ni. Ladja je plavajoči hotel, v kratkih hlačah in z nahrbtnikom pa vsak dan odkrivaš nove kraje,« pove Andrej.

Že dolgo sta si želela ogledati Indijski ocean in sanjske otoke: Mauritius, Madagaskar, Sejšele …, in se skozi Sueški prekop odpeljati do Sredozemlja. Costa Allegro pozimi kroži med sanjskimi otočki Indijskega oceana, na pomlad pa pripluje v Sredozemsko morje. Tudi sedaj bi morala, a ni, sicer te zgodbe ne bi bilo. »Tovrstna križarjenja, zgolj enosmerna, čeprav 27-dnevna, so cenejša. Zelo me zanima tudi, kako funkcionira Sueški prekop, a to mi ni bilo usojeno …,« pove Andrej, Mija pa doda, da so po vkrcanju imeli vaje, kako ne izzivati gusarjev iz Somalije. A tudi to kasneje ni bilo več pomembno.

Piskova iz Srednje vasi sta križarjenje po Indijskem oceanu vplačala na petek, 13. januarja. Nista vraževerna. Še isti večer je nasedla ladja istega ladjarja - Costa Concordia. A ju to ni prestrašilo. »Iskala sva primerno križarjenje in ko sva ga našla, naju ni nič ustavilo,« o dobrih štiri tisoč evrov (za oba) vrednem križarjenju pove Mija, ki je 25. februarja praznovala obletnico - 60. rojstni dan (Andrej šteje leto več). Pripravili so ji presenečenje s torto, prej sta si ogledala že Mauritius, bila na slavnostni kapitanovi večerji, osmi dan, na poti na Sejšele, pa …

Zmanjkalo je vode

»Bil sem na kosilu, ko se je začelo kaditi,« pravi Andrej, Mija pa: »Bila sem v bazenu in odšla pod tuš. Zmanjkalo je vode. Smrdelo je po plastiki, videla sem dim. Poiskala sem Andreja.« Na začetku jo je skrbelo, da bo ladja eksplodirala ali zagorela. Tudi zato ni želela takoj na prej dogovorjeno mesto ob nezgodah. Požar so dokaj hitro pogasili, vendar je bila ladja brez kakršnekoli energije.

V notranjosti je bila tako popolna tema, ne črpalke, ne stranišča, ne tuši, ne klima, ne kuhinja … niso delovali. »Kapitan je potnike pozival k mirnosti, da se obvladajo. A zraka v notranjosti ni bilo, zaradi psihoze in teme so potniki padali v nezavest,« se spominja Andrej. Tudi tega, da sta na enem od prejšnjih potovanj z ladjo že obstala sredi oceana.

Po prvih treh urah, ko so jih po skupinah obvestili, da je ogenj pogašen in stanje pod kontrolo, so lahko odšli na krov. Vseh 700 potnikov in 450 članov posadke. »Everything under control. No danger to die,« je vpil eden od častnikov (v polomljeni angleščini: Vse je pod nadzorom. Ni nevarnosti za smrt). »Bila sem mirna, čeprav nisem verjela. Kaj pa naj drugega rečejo,« pove Mija. Kmalu so se privezali na ribiško ladjo, ki jih je počasi, kar štiri dni je trajalo, vlekla na Sejšele.

Veliko poznavalcev

O preživljanju teh štirih dni pripoveduje Andrej: »Veliko je bilo pametnih. Kapitanu so predlagali raznorazne rešitve. Tako so moledovali tudi za vsaj malo elektrike, da bi se lahko priključili na električno omrežje. Čeprav je bila vsa ladja v temi!« Prvi dan so varčevali z vodo in hrano (vse dni zgolj sendviči), higiena je bila na psu. »S helikopterjem so nam dovažali toast, vanj dali salamo ali sir in zavili v servieto. Vse dni. Nekatere pa so dajali živci. Enemu sem dejala, naj ne odvija in pregleduje vsakega sendviča posebej. Zaradi higiene. Pa je zamahnil proti meni,« se spominja Mija.

Napetost na palubi je bila velika, enako nezadovoljstvo, panike ni bilo. Stranišča so bila že po enem dnevu polna, zato so nekateri odhajali v svoje kabine, a so bila tudi tam stranišča kmalu polna, šele tretji dan so na palubi uredili stranišče na štrbunk - tokrat je štrbunknilo neposredno v morje. »Smrad in vročina je marsikoga odvrnila, da bi sploh poskusil srečo na stranišču. Nekaterim starejšim je ušlo,« pravi Mija, Andrej pa doda, da zadnja dva dni ni več jedel.

Štirje vroči dnevi na palubi, brez prave sence in možnosti osvežitve, brez prave hrane, so bili polni napetosti, zato se čas ni vlekel. Na krmi sta si Piskova postavila zatočišče, dva ležalnika, pokrila z rjuhami in brisačami, a je bilo težko zdržati. Andrej se je potikal po krovu in iskal informacije, uživanja ni bilo. »Ponoči je bilo hladneje, zato smo kar lepo spali, zvečer tudi opazovali zvezde,« pravi Mija.

Za odškodnino Sejšeli

Enajsti dan potovanja ali štiri dni po požaru so prišli na Sejšele. Že prej so jima za odškodnino ponudili tri možnosti: odhod domov ali preostanek dopusta na Sejšelih (teden ali dva). »Odločila sem se za dva tedna, tudi Andrej se je kasneje strinjal,« pravi Mija, Andrej pa: »Ne vem, ali bi si lahko sicer privoščila Sejšele.« Ladjarji so se zelo potrudili, med 115 Sejšelskimi otoki so izbrali enega najlepših. In tudi najdražjih. Polpenzion, kot sta ga uživala Piskova, je sicer vreden več kot 500 evrov. Na osebo. Na dan.

Glavno prevozno sredstvo na otočku je kolo, avtomobilov je zelo malo. Preiskala sta ves otok. »Kot Gorenjca sva se trikrat povzpela na najvišji vrh, visok 333 metrov,« pove Andrej. »Je zelo lepo, z lepimi plažami in belim peskom. En teden je na kratko, po nekaj minut tudi deževalo, a naju to ni motilo,« dodaja Mija. Živela sta v majhni, idilični hiški. »Vse skupaj je bilo enkratno, neponovljivo. V dobrem in slabem. Še posebej na koncu,« pravi Andrej: »Zahvaliti se moram otrokom, da so spremljali dogajanje prek interneta in sporočali stanje sorodnikom.«

Na ladji niti nista vedela, ali v Sloveniji poznamo dogajanje. A je domače skrbelo bolj kot njiju. »Ostali smo sredi Indijskega ocena, da po okvari in požaru usposobijo ladjo. Molimo, da bo vse ok,« je Andrej že z ladje poslal kratko sporočilo sinu. A ga je ta dobil šele čez 14 dni! Zato mu je takrat poslal še enega: »Da ne bo panike. Nič ni novega, vse je v redu. Spet je vroče.«

Smola z letali

Smole s prevoznimi sredstvi pa z obstankom sredi ocena ni bilo konec. Ob zaključku dopusta naj bi s čarterskim letom odleteli do Rima. Čakali so v Port Victorii na Sejšelih. Pred vkrcanjem pa pride pilot in pove, da je prišlo do okvare: »Zaradi odprave napake bo zamuda dve do tri ure.« Francoski potniki so bili nejevoljni, prepričevali so tudi druge, da odpovedo let. Zato so začeli izkrcavati prtljago, čez čas spet nazaj, končno so vsi poleteli s šesturno zamudo.

»V Rimu smo zaradi zamude prvega letala zamudili let v Trst. Ko smo le prišli, so izgubili najino prtljago,« pove Andrej, Mija pa, da so se na letalu s Sejšelov celo stepli: »Enega so celo zabodli. Zato smo morali počakati, da je najprej prišla policija in reševalci.« Kup dogodivščin, ki jih na vseh dosedanjih dopustih še nista doživela. »Konec dober, vse dobro,« pravi Andrej.