Še živimo z naravo?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 30. marec 2012 / 06:00

Zadnje ponedeljkovo jutro je bilo še bolj »kruto«, kot so že tako ali tako jutra tega dne. Pa ne zato, ker smo dan pred tem absolvirali še en odvečni referendum, ampak zato, ker je »sistem« posegel v naš sonaravni ritem. V noči s sobote na nedeljo je bila ura premaknjena z zimskega na poletni čas, v nedeljo zjutraj problema ni bilo, v ponedeljek se je manjkajoča ura krepko poznala. No, za druge ne vem, a meni se je in vem, da še marsikomu. Pri spomladanskem premiku ure imam, dokler se na novo dejstvo ne privadim, vsako leto znova težave. Na drugi strani pa se mi dobro zdi, ker je svetli del dneva proti večeru daljši. In zdaj vprašanje: ste opazili, kaj se je ta ponedeljek zvečer godilo na nebu? Jaz sem, sam, ne da bi me kdo opozoril! Videl sem, kako blizu skupaj so se na večernem nebu znašli mlada Luna, Venera in Jupiter. Ko je na ta nebesni »spektakel« ob koncu svoje oddaje opozorila voditeljica Odmevov, je bilo za ogled že prepozno, so že zašli, naslednje dni pa si niso bili več tako blizu …

Zakaj to pišem? Ker se sprašujem, koliko današnji ljudje sploh še zaznavamo dogajanja v naravi? Jih zaznamo sami po sebi ali šele takrat, ko nas na neka dejstva opozorijo mediji? No, najbrž smo kar vsi opazili, da je v deželo prišla pomlad, v naravi in po koledarju. Čeprav je prišla razmeroma neopazno, letos med zimo in pomladjo ni bilo prav izrazitega prehoda. Sončno in suho je bilo tako v zadnjih zimskih kot v prvih spomladanskih dneh. Tisti, ki jim petero čutov še deluje sonaravno, pa lahko brez medijskega opozorila zaznajo še druge podrobnosti. Ptičje petje ni v zgodnjih jutrih in proti večeru v nobenem drugem letnem času tako intenzivno kot prav v tem. To se sicer ve, a je vprašanje, koliko ljudi si v tistih urah še vzame nekaj minut, stopi ven in temu koncertu prisluhne. Večina pri današnjem tempu za kaj takega sploh nima časa. Hkrati pa se še najdejo taki, ki vedo in zaznajo še kaj več. Prejšnji teden sem med hojo po gozdni božji poti srečal znanca, ki se mu je zdelo vredno postati in izreči naslednjo trditev: »No, zdaj je pa res pomlad!« Pa se naredim vljudnega in ga vprašam, po čem to sodi – saj je vendar očitno. Ne, pravi, včasih so rekli, da se dokončna zmaga pomladi nad zimo pokaže tudi v tem, da oživijo mravljišča. Ko se to zgodi, lahko sicer še sneži, a sneg se obdrži največ dva dni. In tistemu, kar napovedujejo mravlje, kaže verjeti, čeprav njihovo sporočilo ni elektronske narave. Je pa iz narave, zagotovo.

Da številnim ni vseeno, kaj bo z naravnim okoljem, se je pokazalo tudi na sobotni akciji Očistimo Slovenijo 2012. V nadaljevanju pa se bo videlo, kako je v odnosu do narave z našimi nravmi. Se je število tistih, ki jim ni vseeno, kako bo s temi rečmi, kaj povečalo? Že zadnjič sem zapisal, da sem v tem oziru skeptičen, a pustimo se presenetiti. Končam pa z obuditvijo spomina na neko pozabljeno dejstvo, za katerega ne boste izvedeli niti iz narave niti iz medijev. Ta torek, 27. marca, je minilo 70 let od smrti Staneta Žagarja (1896-1942). V nekih drugih časih se je o njem veliko govorilo, bil je eden od voditeljev gorenjskega upora v zimi 1941/42, po vojni razglašen za narodnega heroja, po njem so se imenovale nagrade za najboljše delavce v prosveti. V svojem življenju in še po smrti je vsaj trikrat zapadel v nemilost; v Kraljevini Jugoslaviji je bil zaradi svojega komunističnega prepričanja in delovanja ob učiteljsko službo; v prvem letu vojne se je kot upornik zameril Nemcem in bil ob življenje; ne vem pa, komu se je zameril po osamosvojitvi Slovenije, saj zadnjih 20 let zanj ni več slišati … Zato naj na obletnico njegove smrti spomni vsaj ta omemba.