Frančišek Kersnik (1918-2012)

Gospodu Tacu v spomin

V 95. letu je 14. marca v svoji hiši umrl Frančišek Kersnik, bolj znan kot »Gospod Tac«, posestnik in graščak na Brdu pri Lukovici. Spoznal sem ga pred desetimi leti, ko smo v njegovem rojstnem kraju priredili Glasovo prejo v spomin na njegovega starega očeta, pisatelja Janka Kersnika, ob 150. obletnici njegovega rojstva. Brdski gospod Tac je bil prav markantna pojava. Ko sem ga prvič zagledal, me je spomnil na rajnkega Franca Jožefa, prav take brke in zalizce je imel. No, saj je bil po svojem izvirnem državljanstvu res še iz Avstro-Ogrske, v kateri se je rodil 23. februarja 1918.

Vprašal sem ga, kaj bi bilo z njim, če ne bi bilo 2. svetovne vojne in z njo povezane nesreče? Študiral je gradbeništvo, a mu je bil študij nasilno prekinjen, po vojni je postal kmet in posestnik. Še pred nekaj leti je sedel na traktor, sam pokosil, posušil in baliral seno in ga prodal. Živine v nekdanjem grajskem hlevu pa ni več imel. Za glavno nalogo si je zadal, da znova vzpostavi celoto nekdanjega posestva; a ti postopki so tako zapleteni, je potožil, da bi potreboval pomoč deda Janka, ki je bil dunajski doktor prava. Večino najboljše grajske zemlje so po nacionalizaciji dodelili Kmetijskemu inštitutu Slovenije, ki je tu uredil »vzorne sadovnjake« in genotestno postajo. Nad gradom so – prav tako na Kersnikovi posesti – zgradili novi in veliki Slovenski čebelarski dom, v katerem je bila tudi odlično obiskana in uspela Kersnikova preja.

Propad gradu je zakrivila vojna. Ko so prišli Nemci, so Kersnikove kot zavedne Slovence že leta 1941 izselili v Srbijo. Prišli so v nedeljo zjutraj z avtobusom, jih na hitro naložili in odpeljali. Postavili so oskrbnika, ki je bil v dobrih odnosih s partizani. Ti pa so – menda zato, da se ne bi v njem utrdili Nemci in beli – 18. maja 1943 grad požgali. Kersnikovi so žalostno novico izvedeli v Srbiji. Ko so se po vojni vrnili, so hoteli obnoviti streho in tedaj še trdne ostanke gradu zavarovati pred propadanjem. A jim tega tedanje oblasti niso pustile, čeprav sta bila dva Tacova brata in sestra v partizanih. Mogočni grad je bil za rdeče zanesenjake simbol fevdalizma in ga je bilo kot takega treba uničiti. Tac, ki svojega gradbeniškega znanja ni smel niti mogel uporabiti pri obnovi gradu, ga je porabil tako, da je nekdanjo leseno šupo predelal v prav lepo hišo, v kateri je živel. Družbo mu je delal prijazni pes Lajk, nemški kratkodlaki ptičar, veliko je imel obiskov, zanimala ga politika. »Ta rdečih pa ne maram!« je kar naprej ponavljal. In dodal, da so bili hujši kot Turki – tem ni uspelo požgati gradu, »ta rdečim« ga je. Brdski graščak si je ves čas prizadeval za obnovo gradu, sam pa živel v grajski pristavi. Zavzeto je ohranjal tudi spomin na deda in rodbino. Iz gradu je po vojni rešil nekaj slik, dokumentov, knjig, kosov pohištva in drugih predmetov in jih shranil. Ob njih je vedel povedati to in ono, rad je obudil marsikak dragocen spomin … In kdo bo za Kersnikovo snovno in duhovno dediščino na Brdu skrbel odslej?