Ali je (bo) šport privilegij?

Spodbudil me je sestavek Pismo očeta v zadnji številki Jeseniških novic. Obravnava problematiko, s katero se srečujemo že dolgo, postaja pa vedno večji problem. Sestavek odpira tisočere dileme. Če se postavimo v kožo očeta, ki je zmogel pogum in se izpostavil, hočeš nočeš na pol javno, s svojo prošnjo za pomoč in rešil trenutni problem, ga povsem razumem, koliko travm in živcev ga to stane.

Takšnih stisk je vedno več. Z njimi se srečujejo v šolah, društvih. Vedno več je razslojevanja, prostočasne aktivnosti postajajo plačljive povsod. Otroci pa imajo svoje želje, svoje sanje. Težko razumejo, da sosedov Janezek lahko hodi po šoli na angleščino pa v glasbeno pa še na dve športni dejavnosti, on pa bi rad šel samo na en trening pa ne more, ker sta očka in mamica v stiski in še položnic ne zmoreta plačati. Resnici na ljubo, poznam večino jeseniških klubov in vem, da znotraj vedno iščejo tudi rešitve, da si želijo omogočiti dejavnost vsem. A vedno težje. In še težje bo! Konec je upov, kajti pod krinko gospodarske krize se na državni ravni sprejemajo ukrepi, kot so postopno ukinjanje sofinanciranja trenerjev v panožnih športnih šolah, izvrševanje pogodb o sofinanciranju programov športa z nekajmesečnim odlogom po načelu: najprej program (tekmovanje) izpelji, nato poročaj, potem pa ti v dveh mesecih plačamo pogodbeni znesek. Da smo že skoraj dve leti brez nacionalnega programa športa, ki je sicer podlaga za sofinanciranje, je še dodatna težava. In vse skupaj se prenaša tudi na občine. Zaradi zakonodaje in državnih povsem neživljenjskih usmeritev društva po občinah čakajo na prvo dotacijo za dejavnost po več mesecev, ker pa programi po društvih tečejo, so društva primorana pobirati prispevke za vadbo ter jih zaradi stroškov tudi dvigovati. Temu dodamo še visoke stroške za najemnino objektov za vadbo (plačuje se seveda tudi DDV), obdavčitev pogodbenega dela trenerjev, vse večji so prevozni stroški. Zanimivo, da v društvih skorajda ne najdeš več stroškov za prehrano na potovanjih ali stroškov za opremo. Tudi ti stroški so breme staršev. Ko vse to damo skupaj, ugotovimo, da država in lokalna skupnost skozi davke in najemnine večji delež denarja, ki ga po hudih birokratskih poteh in borbah prispevata športu, dobita tako ali drugače nazaj v državni ali lokalni proračun. Res vzdrževanje športnih objektov tudi kar nekaj stane, tudi obratovalni stroški so. Pa vendarle bi bilo treba znova razmisliti o novih razmerjih. Toda kdo? Šport postaja peto kolo v državi. Kako hitro so se vzdignili kulturniki, ko jim je vlada vzela ministrstvo, športniki pa smo že dvajset let privesek izobraževanju. Sedaj pa bo še slabše. Šolstvo, kultura, znanost, nato pa dolgo tema in šele nato šport. Zato, da se vlada dobrika Evropi, doma zatira dejavnosti, ki so dolgo (pa kot kaže, ne več prav dolgo) ponos in zelo odmevna promocija Slovenije v svetu. Ali mislite, da se super minister kdaj vsaj za trenutek zamisli, o usodi slovenskega športa, o stiskah in travmah staršev, otrok. Pozabite, on živi v povsem drugem svetu! Šele ko bodo otroci povsem prepuščeni ulici in drogam, bo začel razmišljati o sredstvih za preventivo, šele ko bo zdravstveno stanje naših vnukov in otrok katastrofalno slabo, bo morda začel razmišljati, kako škodljivo je varčevanje na področju športa in rekreacije!

 

Žal smo nekoliko krivi za takšno stanje tudi mi, športni delavci. Prelahko smo namreč pristali na vsiljeno krilatico, da je šport velik posel! V klubih in društvih deluje na tisoče ljudi brez prave nagrade in priznanja, ti ljudje vsak evro še obogatijo s svojim delom in zagnanostjo, pa smo vseeno dopustili, da so na podlagi nekaj zaslužkarjev in prevarantov (samooklicanih menedžerjev), ki siromašijo šport, pristali na to krilatico. Predolgo smo pristajali tudi na izgovore državnih birokratov, da se za šport najdejo vedno tudi donatorji in sponzorji, kar politika s pridom izkorišča za zameglitev dejanskega stanja. Uspehi slovenskega športa in potem proslave na Prešernovem trgu nam dajejo lažno sliko. Težave v vrhunskem športu so enormne. Jeseniška hokejska zgodba ni posebnost, je le medijsko bolj izpostavljena zaradi novinarjev iz prestolnice, ki se ravnajo po tistem reku: Kaj potem, če sosedu crkne krava, važno, da meni ne!

 

Žal pa se pojavljajo hudi problemi tudi na nižjih ravneh športa. Tudi osip sodelujočih otrok in mladine v športnih panogah, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, je precejšen. Slovenski mediji posvečajo veliko pozornost sporom in težavam Tine Maze, ki brez težav izpeljuje svoje programe, pa še kaj ji zanesljivo ostane, nihče pa se ne ukvarja s tem, da je otrok v smučanju vedno manj, tistih starejših od šestnajst let pa le še za vzorec. Podobna zgodba je tudi v drugih individualnih panogah, za kanček bolje je v ekipnih, pa vendar se vedno znova vračamo na zgodbo očeta, ki je bila povod za to pisanje. Šport resnično postaja privilegij bogatih. O enakih možnostih vključevanja otrok in mladine v šport lahko le sanjamo! Žal bodo zgodbe iz Pisma očeta vse pogostejše!

 

Branko Jeršin