O bolšjakih, trgovinah iz druge roke in reciklažnih centrih (6)

Koliko vas ima doma prostor, ki je namenjen nabiranju takšne in drugačne krame? Popolnoma podpiram dejstvo, da rabimo prostor, kamor odlagamo smuči, armaflekse, zimske gume in podobno. Nekateri pa kupčkajo tudi cunje, recimo tiste, ki so nam postale preozke, pa še vedno mislimo, da jih bomo nekoč lahko znova oblekli. Vedno več ljudi rabljenih oblačil ne zavrže, kar je najslabši način, kar lahko z uporabljeno in uničeno cunjo narediš. Nekateri oblačila odnesejo na Rdeči križ in podobne organizacije, jih damo kakim znancem ali prijateljem (kar se sicer dogaja zelo redko), kdaj pa kdaj kako cunjo morda porabimo za maškare, dandanes pa tudi iz povsem modnega vidika, saj se vrača t. i. vintage stil, največkrat pa ta oblačila ostajajo pozabljena. V Sloveniji je bilo sicer organiziranih nekaj dogodkov, »swappartyjev«, kamor si lahko prinesel na primer pet kosov rabljenih oblačil in od tam tudi odnesel maksimalno pet kosov »novih« oblačil - povsem brezplačno. Po besedah lastnika ene izmed trgovin iz druge roke Mateja Gjurina se tovrstni dogodki in na splošno obiskovanje trgovin z rabljenimi oblačili Slovencev »ni prijelo« in da je »pri Slovencih še vedno prisoten predsodek pred kupovanjem rabljenih občil in predvsem to, da te kdo v tovrstni trgovini vidi«. Kot dodaja, se »naša zavest o recikliranju oblačil z leta v leto veča«. Na Finskem so trgovine iz druge roke, reciklažni centri in bolšji sejmi zelo priljubljeni, sploh ob nedeljah. Postopek je povsem enostaven. Če se želiš znebiti odvečne robe, kupiš mizo za en dan, torej šest ur, zanjo odšteješ slabih trideset evrov. Nanjo postaviš, kar te je volja, prodajaš, po kolikor te je volja. Cene so smešno nizke, seveda je vse odvisno od prodajalca. Ampak včasih si še tistih slabih tridesetih evrov ne povrneš. Veliko oblačil se prodaja pod ceno dveh evrov. Na bolšjaku seveda najdeš vse, od starih parfumov in razglednic, do oblačil vseh vrst in igrač, porcelana, različni zbirk, pa mobitelov in polnilcev ter vse do drsalk in kovčkov. Pomislila sem, kakšna škoda, da tovrstni način kupovanja in prodajanja ni uveljavljen pri nas. Je, vendar ni tako množičen in tako popularen, da bi ljudje hodil vsak teden z namenom kupiti kaj. Pri nas še zdaleč ni tako priljubljen, saj veliko ljudi misli, da tja hodijo ljudje, ki nimajo denarja in so ubogi, kar je popolnoma zgrešeno. Na Finskem »bolšjak« pomeni dogodek, kjer se družijo prijatelji, družine, pari, starejši - skratka, vsi. Prodajajo, si naredijo kosilo, klepetajo, ni jim toliko važno, če kaj prodajo ali ne. Tudi če se zanimaš za izdelek in ga na koncu ne kupiš, te ne bodo grdo gledali kot nekateri ulični prodajalci v obmorskih mestih. Nam morda manj znane so tudi trgovine iz druge roke in reciklažni centri, ki delujejo na podoben način: prineseš in prodaš ter po želji tudi kupiš po simbolični ceni. Predvsem odlična rešitev za nekupčkanje rabljenih, a še vedno uporabnih stvari ter inspiracija, če želimo kupiti kak unikaten (starinski) kos (oblačila), ki nas popelje v tiste »stare dobre čase«.