Državne pokojnine

Odgovor na vprašanje centru za socialno delo, objavljenem v članku Gorenjskega glasu dne 28. februarja 2012

V zvezi z vašim vprašanjem, ali bi žena morala socialnovarstvene prejemke vračati iz moževega premoženja - do sedaj je bila namreč prejemnica državne pokojnine, ki se ji je zaradi nove zakonodaje odpovedala, če pa bi prišlo do smrti moža, bi po njem podedovala njegovo premoženje in če bi še nadalje prejemala socialnovarstvene dajatve, ali bi bilo potrebno ta sredstva vračati iz podedovanega premoženja po možu, vam odgovarjamo sledeče:

 

Glede na to, da je ustavno sodišče že presojalo upravičenost posega zakonodajalca v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave RS) zaradi varstva pravice do socialne varnosti drugih državljanov (prvi odstavek 50. člena ustave RS) in odločilo, da je bil za dosego tega cilja po njegovem mnenju poseg v pravico iz 33. člena ustave dopusten, nujen, primeren, ni pa bil sorazmeren, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju (ZD-B- Ur. l. RS, št. 67/2001) pa je bila v skladu z odločbo Ustavnega sodišča vzpostavljena tudi sorazmernost posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine in dedovanja, se Ministrstvo strinja z njegovim stališčem, da je Republika Slovenija kot socialna država (2. člen ustave) na temelju pravice do socialne varnosti ogroženemu posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno pomoč in te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje te pomoči. Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika v konkretnem primeru zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država, potem ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje.

 

Ustavno sodišče je ugotovilo, da iz pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) za dediča ne izhaja pravica, da bi lahko dedoval premoženje zapustnika, ne da bi bil hkrati pripravljen sprejeti morebitne obveznosti, ki so povezane z dedovanjem zapustnikovega premoženja. Mednje vsekakor sodi tudi obveznost povračila vrednosti dane socialne pomoči, ki jo je zapustnik prejel od države. S to pomočjo se je za časa zapustnikovega življenja ohranjala vrednost premoženja, ki je po njegovi smrti predmet dedovanja. Po presoji Ustavnega sodišča je bistveno, da imajo dediči povsem avtonomno možnost izbire, ali povrnejo prejeto pomoč in dedujejo celotno zapuščino, ali pa dopustijo izločitev dela zapuščine v korist dajalca pomoči (republika ali občina). V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje.

 

Tudi iz mnenja Varuha človekovih pravic, ki ga je objavil na svoji spletni strani http://www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/aktualni-primeri/novice/detajl/vracanje-socialne-pomoci-je-del-socialne-pravicnosti/?cHash=488c8d93d1) izhaja, da možnost poplačila izplačanih socialnih pomoči iz zapuščine ni v nasprotju s človekovimi pravicami in z načelom socialne države, saj izhaja tudi iz socialne pravičnosti. Nepravično do drugih socialnih upravičencev bi namreč bilo, če bi država denar vseh davkoplačevalcev v obliki socialnih pomoči dajala posameznikom, ki niso bili materialno ogroženi, saj se po njihovi smrti izkaže, da so imeli določeno premoženje. To premoženje je delno tudi rezultat prejemanja socialnih pomoči, saj so prejeta sredstva olajšala obveznost vzdrževanja premoženja (na primer stanovanja ali hiše). Nepravično bi bilo ohranjeno premoženje prepustiti dedičem, ki morda z zapustnikom niti niso imeli družinskega razmerja ali skupnega gospodinjstva. Načelu socialne države, pa tudi pravičnosti, sledi tudi določba 129. člena Zakona o dedovanju, da se država lahko odpove svojemu zahtevku, če so tudi zapustnikovi dediči (žena in otroci) socialno ogroženi oziroma potrebni pomoči. Socialna država namreč pomeni, da država poskrbi za posameznika, kadar zaradi različnih okoliščin sam ni sposoben s svojim delom zagotoviti svoje socialne varnosti. Pomoč države socialno ogroženemu posamezniku ni enostavno darilo, temveč je po svoji vsebini nekakšno posojilo, ki pa ga upravičenec ni dolžan vrniti za časa svojega življenja (razen v posebnih primerih). Ni pa razloga, da bi po smrti posameznika, katerega zapuščina je bila ustvarjena (ali ohranjena) tudi s pomočjo prejete pomoči, le-to podedovali dediči, ki takšne pomoči ne potrebujejo.

 

Če po osebi, ki je prejemala pomoč (DSP ali varstveni dodatek) ni ostala zapuščina, potem se dajalec pomoči iz zapuščine (ki je ni) pač ne more poplačati.

 

Glede na navedeno in glede na stališče ustavnega sodišča kot najvišjega varuha ustavnosti, zakonitosti ter človekovih pravic in njegovih svoboščin do predmetne tematike, menimo, da je trenutna zakonska ureditev ustrezna.

 

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Mateja Korelc Bizjak, univ. dipl. iur., svetovalka