Ni bilo časa za tarnanje (3)

Milici se je ponudila priložnost, da kaj zasluži, a se je ustrašila, zdelo se ji je, da psihično ni bila pripravljena na majhne otroke, ki zahtevajo celega človeka.

''Po pogovoru s hčerkama sem vseeno pristala, drugače bi se lahko zgodilo, da bi umrla od lakote, ker plače (nadomestila) še od nikoder ni bilo. Najtežje pa je bilo tisti mamici povedati kruto resnico. Najraje bi se vdrla v tla, ko sem pred njo jecljala, da bi lepo prosila za nekaj denarja v naprej. Kakšno ponižanje je bilo to! ...''

Stanovanje je dan pred prihodom dvojčkov dodobra predrgnila, odnesla vse nevarne predmete v eno od sob, ni želela, da bi se po nepotrebnem komu kaj zgodilo.

''Ko sem zagledala otroka, sta se mi zasmilila v dno duše. Res sta bila lepo oblečena, a delovala sta nekako zanemarjeno. Ves čas sta sedela pri miru in videlo se jima je, da ju redkokdaj kdo vzame v naročje. Pozneje, ko so me videvali z njima, so mi o materi povedali nemalo čenč. Med njimi tudi to, da so na malčka včasih popazili tudi natakarji v gostilni, kamor je hodila jest, ker je imela nenehno poslovne pogovore. Odkrito priznam, tudi meni se je zdelo čudno, kako lahko neka mati pusti lastne otroke neznani ženski in odide za dlje časa od njih. Vendar se nisem kaj dosti spraševala, malčka sta me zaposlila, eden je bil nenehno bolan, prehlajen, bronhitis, in če sem mamici telefonirala, kaj naj naredim, je bil njen odgovor, da naj ju odpeljem k zdravniku. Potem sem ugotovila, da je popolnoma brez pomena, da jo obremenjujem, ravnala sem tako, kot se je meni zdelo prav. Otroka sta se že kmalu razživela, všeč jima je bilo, ko smo prepevali, le ponoči sta imela težave s spanjem, tako da sem bila precej utrujena. Za čuda sta otroka segla v srce tudi hčerkama, bolj pogosto sta prihajali domov in najmlajša se je celo odločila, da bo nekoč vzgojiteljica. Kar pozabila sem, da bosta čez kratek čas spet odšla k mamici. Trije meseci so neverjetno hitro minili in, to mi še danes ni jasno, mamica je prišla po otroka šele čez dva dni. Zelo se ji je mudilo, ker je imela neke neodložljive obveznosti, in spontano sem ji rekla, da sta lahko malčka še pri meni. Vidno se ji je oddahnilo, lepo je prosila, če varstvo podaljšam tudi čez vikend. Najraje bi ji rekla, da za ves čas, a se mi ni zdelo spodobno, obenem sem se tudi bala, da mi ju ne bi več hotela pripeljati,'' Milica oklevaje trga iz sebe besede. Bala se je, da bi se lahko v njeni pripovedi kdo prepoznal …

Dvojčkoma je postala druga mama. Pri njej sta se naučila hoditi, odvajala ju je plenic, naučila prvih besed. Mamica zlepa ni imela časa, pa še takrat, ko se je z njima usedla na kavč, je bila z mislimi povsem na drugih krajih.

Milica jo je razumela, saj so bili težki časi in službe so zahtevale celega človeka. Vseeno pa se ji je zdelo čudno, zakaj ni poiskala pomoči pri starših. Nekoč ji je, zelo mimogrede, odgovorila, da ima njena mama še manj časa kot ona sama.

''Potem pa je bila službeno premeščena na povsem drug konec Slovenije. Jokala sem, ko mi je povedala, da bo morala vzeti otroka s seboj. Verjemite, celo zastonj bi pazila nanju, tako sem ju vzljubila! Nekaj časa smo še vzdrževali stike, tudi obiskala sem jih … O, kako sta se mi zasmilila, ko sem ju videla! Šla sem ponju v vrtec, kjer je na njiju pazila snažilka. Ta mi je povedala, da ji otrokova mamica pogosto stisne v žep kakšen evro, ker zmeraj zamudi. Bilo je že hladno, toda pod srajčko nista imela nobenega spodnjega perila. Nazadnje sem ju stisnila k sebi, ko sta imela oba hkrati pljučnico. Ko sem se od njiju poslavljala, se mi je trgalo srce. Sprašujem se, kje sta danes, kaj počneta, če se kaj spomnita name … Upam le, da sem jima dala vsaj malo topline in ljubezni, ker močno dvomim, če jo od mamice sploh kaj dobivata …''

Življenje pa teče dalje in tudi Milica je dobila še nekaj priložnosti, da je zaslužila kakšen evro. Ko je lani - enkrat ob tem času - razmišljala o sovaščanih, je ugotovila, da je ni hiše, kjer ne bi kdo ostal brez službe.

''Potem sem ugotovila, da so nas enake stiske zbližale med seboj. Veliko več si pomagamo, kot smo si kdajkoli poprej. Če gre kdo v mesto, sporoči drugim, pa obenem pripelje še kakšno malenkost, ki jo lahko stlači v avto. Kar je zraslo na vrtu, nismo, če je bilo preveč, metali na kompost, ampak smo si porazdelili med seboj. Kar nekaj mladih se je odločilo, da ostanejo doma in si uredijo stanovanje pod streho, nič več ni bilo slišati pljuvanja po starših, češ saj se ne da zdržati ob njih, ker so tako starokopitni.''

Milica je pogosto razmišljala tudi o pokojnem možu, pa o tem, skozi kakšne preizkušnje je morala iti zaradi njega. Težki časi, ko se je lahko zanesla le nase, so jo naredili močno. Nič več se ni bala niti lastnih hčerk, če sta ji zrasli čez glavo, jima je kar povedala. Pred tem ji kakšna ostrejša beseda ni in ni šla z jezika.

''Saj se znajdem. Čez poletje grem v Avstrijo, kjer bom pomagala na neki turistični kmetiji. Tudi hčerki iščeta delo, upam, da sedaj že vesta, da je vsako častno, da se le strada ne,'' je še dodala in mi obljubila, da me bo obveščala o vsem, kar se ji bo še zgodilo.

(Konec)