"Zdaj smo mi oblast!"

Besedilo: Jelko Kacin, ALDE/LDS
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. februar 2012 / 06:00

Prejšnjo sredo je bil slovenski kulturni in državni praznik, ki je dela prost dan. Na predvečer sem izobesil slovensko zastavo, evropska je ostala pod streho. Prešernov dan je le naš, slovenski praznik. Z njim je Slovenija tudi kot država že zdavnaj pred prvimi demokratičnimi volitvami počastila prispevek in pomen slovenske kulture. Pristojnemu za kulturo v Državnem zboru dr. Grimsu bi se morda celo zareklo, da je šlo za »komunajzarsko« oblast, pa to ni bilo res. Praznujemo že od časov partizanske vstaje, že 71 let. Prav tista partizanska oblast je na samem začetku okupacije najbolj razumela, da brez kulturnega istovetenja, povezovanja in narodnega ozaveščanja ni nacionalne pripadnosti, ne upora. Brez kulturne identitete ne bi preživeli stoletij in vojn, še manj pa dočakali politično osamosvojitev.

V Dražgošah občudujem zanosen nastop staroste partizanskih kulturnikov Aleksandra Valiča, ki v desetem desetletju življenja ljudem le z glasom in govorjeno pesniško besedo še vedno zdrami mravljince. Kulturnik in partizan pooseblja dejstvo, da so z oboroženo vstajo proti Nemcem zaustavili izseljevanje, pregon izobražencev in germanizacijo Gorenjske. Poskušam se vživeti v duha krutega časa vojne, ko so z govorjeno besedo, najbolj pa s poezijo, s pesmijo hranili »kulturno glad« ljudi, jih spodbujali, tolažili in vzbujali upanje na svobodo. Mlade so dramili in pozivali v oborožen upor zoper okupatorja. Poimenovanje Cankarjevega bataljona in Prešernove brigade sta bila simbolni sporočili narodovemu telesu v času najhujših preizkušenj. Uporniška generacija je ostarela, večina se je že poslovila, zato tistih pri močeh, ki bi se oglasili današnji slovenski kulturi v bran, ni več veliko. Pa saj ne gre za njih, za vse nas gre, za naš prihodnji odnos do kulture, identitete in politike.

»Odgovorna koalicija« je odločila, da ministrstvo za kulturo vključi, »vsrka« v širši resor. V imenu racionalizacije, zategovanja pasu, bojda tudi debirokratizacije kulture ravna po načelu: »Ko je vojna, je vojna za vse!« ali pa »Izjem ni in jih ne sme biti!« Ne bom polemiziral z njihovimi argumenti. Odločitev veliko pove o stanju duha in razmerju sil oz. politične moči med njimi.

Če je to stališče JJ, potem je trenutno stanje dokaz, da je predsednik vlade politično otopel ali pa nima minimalne »čustvene inteligence«, da bi razumel nepotrebnost in bizarnost konflikta s slovenskimi kulturniki. Če ga niti njegovi nekoč izpostavljeni sodelavci, kot so dr. Vasko Simoneti, Aleksander Zorn, dr. Dimitrij Rupel, Niko Grafenauer ali krog Nove revije ne morejo opozoriti na škodo, ki jo povzroča kulturi in sebi, tega ne kaže spregledati. Če mu še koalicijski partnerji ne upajo, ne zmorejo ali ne znajo predstaviti simbolnega pomena kulture, to ni koalicija, ampak je nekaj drugega. Zaskrbljen sem, ker se mi zdi, da »na dvoru« že na samem začetku izgubljajo stik z ljudmi, z razpoloženjem javnosti ali ga zavestno spregledujejo.

Pa tako preprosto bi se lahko izvili iz nepotrebnega krča. »Ministrstvo za kulturo in Slovence po svetu« ne bi potopilo proračuna ne gospodarstva, bi pa rešilo zadrego. Ministrica bi dobila širšo odgovornost, večjo legitimnost in zaokrožen resor, kultura pa mir in spoštovanje … Vlada kulturnikom za praznik raje tišči prst v oko. Baje imamo letos evropsko prestolnico kulture.