Andrejev veliki likovni svet

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. februar 2012 / 06:00

V Galeriji Mestne hiše v Kranju je na ogled spominska razstava slik, del na papirju in plastik slikarja in kiparja Andreja Pibernika (1961-2011).

Minuli teden, na predvečer slovenskega kulturnega praznika, se je v osrednjem kranjskem razstavnem prostoru, v Galeriji Mestne hiše, zbralo ljudi, kot že dolgo ne. Na odprtje razstave likovnih del pred dobrim letom veliko prezgodaj preminulega kranjskega kiparja in slikarja Andreja Pibernika, so prišli sorodniki, njegovi znanci in prijatelji, nekdanji sodelavci, udeleženci njegovih likovnih delavnic, ki jih je imel v okviru univerze za tretje življenjsko obdobje, ljubitelji likovne umetnosti … Tudi sam sem eden tistih, ki si lahko štejem v veselje in čast, da sem Andreja poznal. Konec osemdesetih let sva sodelovala pri takrat prodornem mladinskem glasilu Naprej, kjer je bil tehnični urednik in je tako kot poprej v študentski Tribuni in kasneje v Delovih Književnih listih objavljal svoje ilustracije. Tudi kasneje sva ob vsakem, pa čeprav redkem, srečanju običajno vedno kakšno rekla.

Enako kot mnoge, me je na tokratni spominski razstavi presenetil njegov bogat likovni opus, vsa ta dela, risbe na papirju, slike v različnih tehnikah, plastike v kamnu, lesu, glini …, ki so tokrat na ogled. Javnosti jih je sicer pokazal na nekaj samostojnih in skupinskih razstavah, a vse preredko, da bi ga skozi njegova dela lahko spoznali, kot ga spoznavamo na tokratni pregledni postavitvi. »Pravzaprav so se stvari okrog predstavitve Andrejevih del začele same odpirati. Že lani avgusta so njegovi prijatelji z Živkom Kladnikom na čelu v galeriji Pungert pripravili manjšo razstavo njegovih grafik in kipov, nato pa decembra še priložnostno razstavo grafik in slik v prostorih Domplana ter jo pospremili z zgibanko. Domači smo želeli za obletnico Andrejeve smrti v samozaložbi izdati spominski katalog, hkrati pa smo predlagali Gorenjskemu muzeju, da bi skupaj postavili pregledno razstavo njegovih stvaritev,« je o pripravi razstave in sodelovanju z Gorenjskim muzejem povedal Andrejev oče France Pibernik in dodal: »Naša želja je bila, da bi pri obeh projektih sodelovala umetnostnozgodovinska stroka. Delo je prevzel dr. Damir Globočnik in iz celotnega gradiva oblikoval izredno pregledno razstavo, ki v strogem izboru predstavlja posamezne likovne zvrsti od risb, slik na papirju in platnu do kiparskih del. Na razstavo je bilo mogoče uvrstiti le manjši del celote, saj smo po Andrejevi smrti odkrili številne grafične in slikarske serije, glede kiparskih stvaritev pa niti ne vemo, kje vse in pri katerih posameznikih se nahajajo.« Pibernikovi so veseli, da je Gorenjski muzej prevzel skrb tako nad razstavo kot nad spominskim katalogom, v katerem je uvodno besedo napisala direktorica Marija Ogrin, spremno študijo pa podal dr. Damir Globočnik. Katalog v prvem delu vsebuje dokumentirano Andrejevo biografijo, ki sta jo pripravila Andrejeva starša France in Jolanda, v nadaljevanju pa izbor iz njegovega celotnega opusa. Katalog je oblikovala njegova sestrična Vida Jenko.

Andrej Pibernik je za nosilca likovne pripovedi najpogosteje izbral človeško figuro, ki jo je postopoma razvijal v različnih risarskih interpretacijah in nizih kipcev. Na obeh področjih mu je uspelo razviti prepoznaven likovni rokopis, med drugim razberemo iz Globočnikovega zapisa k razstavi. »Različna področja delovanja in samostojnega likovnega izražanja Andreja Pibernika kot svojevrstna »rdeča nit« povezuje iskateljska težnja, ki jo lahko zasledimo tako pri risbah, gvaših, slikah, karikaturi in ilustraciji ter mali plastiki v glini ali lesu. Ta tendenca je bila prisotna v zgodnjih delih Andreja Pibernika in je v večji meri posledica postopnega samooblikovanja dovolj samosvojega likovnega ustvarjalca kot pa sledenja aktualnim slogovnim smernicam ali trendom,« je zapisal dr. Damir Globočnik.

Andrej je menda svoj prvi pravi avtoportret naslikal že pri dvanajstih. Že v otroških letih je bil namreč likovno zelo nadarjen. Njegovo prvo likovno svetovalko, mamo Jolando Pibernik, nekoč učiteljico likovnega pouka, sem vprašal, koliko sebe vidi v razstavljenih sinovih delih? »Nekaj prav gotovo, saj nisem bila samo likovni pedagog, predvsem sem bila Andrejeva mama. Seveda je bila vsa družina deležna moje poklicne obremenjenosti, kot je navajanje k ustvarjalnosti, upoštevanje likovnih zakonitosti in zakonitosti materialov pri likovnem ustvarjanju in podobno. Mislim pa, da bi Andrej tudi brez mene ustvarjal tako, kakor je,« je odgovorila Jolanda Pibernik in dodala: »Že zgodaj je kazal nagnjenja k likovnemu. Recimo, glavonožca je risal zelo kratek čas. Še ne dveleten je risal celo človeško figuro. Vse otroštvo je kazal veliko zanimanje za obliko. Povsem naravno se zdi, da je postal likovnik, a sem prepričana, da bi mnogo lažje živel v kakšnem drugem poklicu.« Andrej ni nikoli silil v ospredje, raje je ustvarjal proč od sveta v neki svoji kontemplativni odmaknjenosti. In tam so nastala številna dela, katerih delček bo še ves marec na ogled v Kranju.