Kot da bi bila zločinka in ne pisateljica

Breda Smolnikar je morda mnogim bolj kot po svoji literaturi znana po odmevnem sodnem procesu zoper eno od njenih knjig. Čeprav sama pravi, da bi bila raje prepoznavna le po svoji literaturi, mimo prepovedane knjige in izkušenj, povezanih s sodbo, vseeno ne more. Pogovarjali sva se pred skorajšnjim izidom njene nove knjige.

Breda Smolnikar se je rodila tik pred drugo svetovno vojno in že od svojega devetega leta z družino živi v Depali vasi pri Domžalah. V mladosti je končala študij tekstilne tehnologije, še danes dela v družinski čistilnici in pražarni kave – a vselej rada poudari, da je pisateljica. Svojo prvo knjigo je napisala pri dvajsetih, do danes je skupaj s prevodi in ponatisi izšlo že več kot dvajset njenih del. Kljub težkim izkušnjam je vse prej kot zagrenjena in pri pogovoru ob kavi se izkaže za izredno simpatično in prijetno sogovornico.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

»Pisateljica sem, ki je bila v teh zadnjih osmih letih na Slovenskem najbrž najbolj medijsko izpostavljena in zaradi česar sem Slovence ta čas tudi najbolj zanimala. In to kot človek, ki te pritegne zato, ker mu je bilo sodno naloženo težko breme na desetine milijonov tolarjev kazni zaradi ene od njegovih knjig. Jaz bi se seveda raje predstavila s svojimi knjigami.«

Kaj vas je v življenju oblikovalo, da ste s preprostih humornih črtic prešli na pisanje literature, ki ni všeč oblasti in ste imeli zato že večkrat težave ...

»Nikoli nisem razmišljala, ali bom komu všeč ali ne, pisala sem tisto, kar sem čutila, da moram povedati, ne glede na to, kaj bo kdo rekel. Tisto, kar sem pripovedovala, je pač imelo barvo, ki je ustrezala vsebini, pa naj bo to humor, ironija, sarkazem, resnoba, igrivost, ali kaj drugega. Čas in njegova politika pa sta me seveda zmeraj ostro zadevala.«

Kaj je takšnega v vašem pisanju?

»Težko je to opisati v intervjuju. Vsaka vsebina kliče bralca po svoje, ga opozarja, se mu nasmiha, joče, toži, širina in globina napisanega sta zmeraj odvisna od daru in moči pisca. Včasih mi pravijo ljudje, da sem preveč črna, da bi morala življenje videti bolj optimistično. Joj, kako optimistično sem začenjala! Kako humoren in vesel je bil moj svet! Pa se mi je življenje obrnilo in videla sem stvari, ki so me zgrozile, me razžalostile, me upognile, poslavljati sem se morala od svojih bližnjih, doživljala sem umiranje otroka, ga pokopala. Oblastniki moje dežele so napisali zakone, zaradi katerih sem morala hoditi na sodišče kot obrtnica, pa tudi kot pisateljica, ranjevali so me, me delali nemirno, uporno. Za boj potrebuješ moč. In jaz sem jo jemala, kaj vem odkod. Kar prišla je, saj sem se vedno vprašala, ali imam prav, ali sem koga prizadela, ali sem komu storila kaj hudega. In ker sem si odgovorila, da nikomur nisem hotela nič žalega, sem se seveda neustrašno borila za svoj prav, za svojo svobodo.«

Verjetno ga danes ni bralca, ki vas ne bi poznal po prepovedani knjigi Ko se tam gori olistajo breze in zaprtem sodnem procesu, povezanim z njo. Kaj vam ta prepoznavnost prinaša?

»Gotovo je prepoznavnost pisatelju potrebna, če hoče imeti bralce. V teh letih sem dala dosti intervjujev. Vendar sem se večino časa v intervjujih pogovarjala o procesu, zelo, zelo malo sem govorila o svojem delu, o ustvarjalni moči, o sreči, o ponosu, kadar se mi je kako delo še posebej dobro napisalo. In knjiga 'Ko se tam gori olistajo breze' je po mnenju Društva za primerjalno književnost dobra, svetla knjiga, kot so zapisali, ko so se potegnili zame v času sodnega procesa, ki je bil zaprt za javnost, saj slovenska javnost ni smela vedeti, kaj se za sodnimi zidovi dogaja. Kot da bi bila jaz zločinka in ne pisec. A ogromno ljudi je bilo z mano. Pisatelji, intelektualci, preprosti ljudje.«

Sodba, ki vam je gotovo spremenila življenje, je bila po osmih letih aprila 2007 razveljavljena. Kako danes z rahle časovne distance gledate na vse skupaj?

»Take sodbe človeka utrudijo. Vendar človek nikoli ne sme dovoliti, da ga prizadenejo, če ve, da ni nikogar žalil.«

Je o Stobu in Depali vasi ostalo še kaj, česar še niste zapisali?

»Veliko je ostalo neizgovorjenega. Najlepša leta svojega življenja sem porabila v boju za svobodo umetniškega ustvarjanja. Boje sem imela tudi že prej, pred tako imenovano osamosvojitvijo, pred tako imenovanim časom demokratično zagotovljene svobode pisane in govorjene besede. – Morda mi je še kaj časa in tudi sredstev za pisanje ostalo, morda pa tudi ne. No, vse le ni tako črno, letos je mojo preganjano in od Ustavnega sodišča Republike Slovenije osvobojeno knjigo 'Ko se tam gori olistajo breze' tiskala založba Sanje in jo kot žepno knjigo lahko dobite že za manj kot 8 evrov. 'Sanje' so založba, ki ima izredno dobro knjižno politiko in če bom kdaj še kaj imela in hotela tiskati pri kaki založbi, se bom gotovo ustavila pri njih.«

Kako na podlagi vseh svojih življenjskih izkušenj gledate na sodobne človeške nravi?

»Zmeraj sem z globokim razumevanjem gledala na vse, kar se je ljudem dogajalo, skušala sem doumeti, zakaj so reagirali, kot so. V pisanju pa sem skušala objektivno prikazovati vso paleto od dobrega do zlega, kar vse je v človeku, in skušala biti do vsega poštena in razumevajoča.«

Vaše pisanje je bilo že večkrat označeno kot boj proti novodobnim Butalam.

»Ko več ne veš, kako bi prijel stvari, ko vidiš, kako nebogljen je določen del sodstva, ki ti kar brez literarnih strokovnjakov skuša soditi, potem ti res ne preostane nič drugega, kot da se globoko posmehneš in ponorčuješ iz vseh, ki to poskušajo in ki zmotno mislijo, da te bodo zmogli upogniti in utišati s svojimi polargumenti. Posmeh, ironija, sarkazem, včasih tudi samo mili humor, vse to uporabljam, da pripovedujem, da mi nihče na tem svetu ne bo vzel svobode govorjene in pisane besede. In idej, kako pripovedovati, ko sodni mlini začenjajo ogrožati tvojo svobodo in v tem sistemu tudi tvoje premoženje, je pri meni bilo seveda dosti. Tako sem na primer v času, ko je bila moja knjiga prepovedana, izdala in prodajala cd-komplet te iste knjige 'Ko se tam gori olistajo breze', ker v naši ustavi, ki sem jo preštudirala zelo natančno, nič ne piše, da bi bila beseda prepovedana. Svoje knjige sem zaklepala s kovinsko plombo, da se jih je odpiralo samo na lastno odgovornost, kot sem zapisovala na njihov rob, jih zakodirala, pa spet zaklepala, pa sežigala, od strahu jecljala (imela sem knjigo z naslovom Kkko ssse tttam gggori ooolistajo bbbreze, in kot vidite, sem res jecljala) … Idej, kako delovati, sem imela še na kupe in tudi če bi bila sodba našega najvišjega sodišča drugačna, bi poskušala kazati svoj obraz.«

Po odmevnem sodnem procesu ste izdali že več knjig in očitno je, da vam nič ne more vzeti volje in smisla za humor. Pred dnevi pa ste končali novo knjigo. O čem pišete tokrat?

»Novo knjigo 'Ihanski psalm (po Luki iz Podtabra)' sem hotela izdati do letošnjega knjižnega sejma, pa jo je treba še malo izpiliti. Imam junaka, ki bo enako močan, kot je bila močna moja Rozina v prepovedanih 'Brezah'. Slovenci imamo vse polno pokončnih, svobodnih in bistrih mož. Moj Luka strelja s fračo, se v trdih časih enoumja, smrkavec, s skritimi dolarji in gnojnimi vilami vozi na kolesu po Primorski po kšeftu, skrivaj uhaja čez mejo …«