Zlata doba ni nikoli v sedanjosti

Kranju je pred več kot stotimi leti z odkritji z grobišča V Lajhu pripadlo pomembno mesto v zakladnici imenitnega Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju in v Deželnem muzeju v Ljubljani. Izjemne najdbe niso vzbujale le čudenja muzejskih obiskovalcev, temveč so dobile opazen prostor tudi v svetovni znanosti. Kranjčanom je vsemu navkljub ostalo od svetovne slave bore malo. Že čez nekaj desetletij so se domačini le še bledo spominjali izkopavanj ob sotočju Kokre in Save, o slavni preteklosti mesta pa so še do nedavnega veliko več vedeli tujci kot Slovenci.

Z odločnimi prizadevanji zanesenjakov, ki so se zavedali neprecenljivega pomena kranjske kulturne dediščine za razvoj, je mesto leta 1953 dobilo muzej. Kot v posmeh - ob ustanovitvi v muzeju domala ni bilo arheološke dediščine. Prvi kustos za arheologijo je postal Andrej Valič. Someščanom bo še dolgo ostal v spominu po zanimivih pogovorih in njegovem odličnem poznavanju Gorenjske. Z njegovimi izkopavanji so se začele v muzej stekati arheološke najdbe z Drulovke, Bobovka, Bleda, kranjske farne cerkve, Ajdne, Tupalič itd. Do stalne arheološke razstave pa je bilo še daleč.

Odprtje stalne arheološke razstave Železna nit leta 2002 je bil velik kulturni praznik za Kranjčane. Ob odprtju se je vila množica vse do vodnjaka na Glavnem trgu. Železna nit, ki je z leti pridobila nekaj imenitnih novih arheoloških najdb, nenehno privablja številne obiskovalce. Poleg Prešernove hiše je ena najizpovednejših razstav za slovenske šolarje.

Zavedajoč se dolga do javnosti je nazadnje izšel tudi Vodnik. Napisan je pripovedno in vključuje najnovejša arheološka odkritja na Gorenjskem. Vendar namen vodnika ni le kazati bogastvo arheološke zbirke Gorenjskega muzeja. Namen vodnika je s predmeti očarati obiskovalca. Vzbuditi ponos na dediščino v okolju. Odpreti premislek o preteklosti in pokazati, kako so se ljudstva in kulture od nekdaj med seboj mešale. In govoriti prihodnosti, ki je v vseh dobah bila negotova in je pripadla tistim, ki so iz svoje lastne preteklosti znali črpati moč preživetja. Ki niso živeli zgolj zase. Tistim, ki so črpali moč iz tisočletnih izkušenj, prastarega znanja in človeške modrosti.