Trenutek za rdečo preprogo

Večer "filmskih zvezd", gneče do trgovine in krompirjeve večerje

Tako je bilo, stali smo za pultom, mojstri pa so iskali tedaj že znamenito »Slavčevo glavo«. In so iskali in iskali, mi pa vse bolj v strahu, da zadeva še ni popravljena. A se je fant le prismejal izza pulta z glavo v rokah, kar je bilo dovolj, da nam je usta raztegnilo v nasmešek. Ko smo pokukali v prostor za svečko in preverili, kako se ta drži v »nadomestnem navoju«, pa smo bili prepričani, da bo zadeva zdržala do spačkarskega srečanja in potem še domov, čemur bi se v številki reklo vsaj kakih dva tisoč kilometrov. No, za prihodnost takrat še ni bilo časa, takratna sedanjost pa je pomenila okrog 70 evrov za popravilo in vrnitev v našo kamp bazo v Antibesu. Zapeljali smo se skozi središče Cannesa, se razumljivo znašli v prometni gneči, a nas to vsaj v začetku ni kaj dosti motilo. Tudi sami smo se imeli namen ustaviti ob dvorani, kjer podeljujejo tiste znamenite zlate palme za najboljše filme, igralce, režiserje in podobno … Pravzaprav niti ne toliko zaradi dvorane, predvsem je bilo aktualno fotografiranje na rdeči preprogi. Da se človek vsaj enkrat v življenju počuti velika filmska zvezda. A kaj ko je bila preproga polna takih namišljenih pozirajočih zvezdnikov … Pa še avtomobila smo pustili kar na prehodu za pešce …

Ups, a bomo danes brez večerje? V štacuno bo treba. Slavc in Aljaž, mojstra za »šravfarijo«, sta se tako z otrokoma odpravila v kamp, jaz pa s puncami kaka dva kilometra naprej iz kampa v »marche«, trgovino torej. No, tam pa smo videli, kaj pomeni prava gneča. Debelo uro smo se »cijazili« tista dva kilometra do trgovine in ko smo vse nakupili in se vrnili v kamp, sta fanta v tem času skoraj že zamenjala glavo motorja. Tako je to na Azurni obali. Prvi preizkus, ali bo motor vžgal ali ne, je uspel. Jes. Večer se je na moje veselje zaključil tudi s prvim krompirjem na potovanju. V ekipo se je vrnilo sproščeno vzdušje, naši motorji spet lepo predejo in jutri bomo šli naprej.