Biti dober kmet zahteva znanje

Slovenija je majhna dežela, vendar premoremo niz panog, s katerimi se lahko ponosno predstavljamo tu sredi Evrope. Če omenim samo naše vrle športnike, ki dosegajo v številnih športnih panogah evropske in tudi svetovne rekorde. Naše vinogradništvo je znano po dobrih vinih, pa zimski turizem in še bi lahko našteval.

V mojem prispevku se želim dotakniti našega kmetijstva, predvsem živinoreje. Delo na kmetijah je danes, predvsem pri živinorejcih, popolnoma drugačno kot nekdaj. Redke so male kmetije s petimi do desetimi glavami živine, ki se jim je uspelo obdržati, pa še pri teh so gospodarji zvečine v službah. Številni hlevi po vaseh so prazni, kmetijske površine se zaraščajo, populacija kmetov se je postarala in ne obvladuje več sedanjih razmer. Tisti mladi, ki so se odločili za večje kmetije, morajo imeti veliko znanja in volje do kmečkega dela. Dober kmetovalec – živinorejec, mora obvladati številna področja dela na kmetiji, biti mora šofer, da obvlada številne stroje, spoznati se mora na računalništvo in računovodstvo in nenazadnje je dobro, če obvlada tudi alternativno zdravljenje goveda, še zlasti mora biti vešč ob porodu pri živini.

 

Zavarovanje živine je danes za kmeta velik strošek, še posebej niso poceni veterinarske storitve. Že od nekdaj so se živinorejci ob takih primerih obračali k alternativnim zdravilcem, ki so kmetom vedno radi pomagali s svojim znanjem, bili so tako imenovani »padarji«. Svoje znanje so si pridobivali iz strokovnih knjig. Ena takih strokovnih knjig je tudi zajetna knjiga dr. Simona Strupija, ki je izšla v Ljubljani leta 1885 pod naslovom »Živinozdravništvo ali nauk o spoznanji in ozdravljanji vnanjih in notranjih bolezni«. Ta knjiga se je sicer ohranila, vendar so v Sloveniji samo trije izvodi in jih ne posojajo. Druga knjiga pod naslovom »Nauk kako pomagati živini o porodu in kako po porodu ravnati s staro in mlado živino in ozdravljati poporodne bolezni«. To knjigo je napisal dr. Janez Bleiweis in je izšla v Ljubljani leta 1887. V Sloveniji se je ohranil en sam izvod.

 

S ponosom pa lahko povem, da sta ti dve knjigi v mojem arhivu kot hišna dediščina mojega deda. Moj ded je bil rojen leta 1861 in je bil znan zdravilec živine od 1880-1916 do svoje prerane smrti v 55. letu. Zdravil je tudi s homeopatično terapijo. Pri zdravljenju je hotel biti vedno sam v hlevu. Ko so ga poklicali na pomoč, se je odpravil na pot s svojo zvesto kobilico in s psom, včasih ga ni bilo domov po več dni, saj je bilo njegovo območje od Bohinja do Tržiča.

 

Danes je način zdravljenja pri živini povsem drugačen, vendar je v teh knjigah še vedno nekaj uporabnega za današnji čas, to mi je povedala tudi ga. Čadonič-Špeličeva.

 

Kmetovalci – živinorejci, veliko sreče pri živini vam želi

 

Ciril Zupan, Mošnje