Rozamundine poti

Gora - Sveti Ahac (784 m) - Skromna in lahko dostopna vzpetina v bližini gradu Turjak. V zimskih mesecih, ko je drevje na vrhu brez listja, je razgled naravnost čudovit.

Pred dnevi smo praznovali slovenski kulturni praznik, praznik, na katerega moramo biti Slovenci še posebej ponosni, saj smo eden redkih, če ne celo edini narod na svetu, ki ima takšen praznik. Ob tej priložnosti si bom dovolila, da nas popeljem na eno skromno vzpetino v bližini gradu Turjak, vzpetino, na katero je morda hodila celo Rozamunda, ki jo Prešeren opisuje v svoji romanci. Ja, tista Rozamunda, ki je bila daleč na okoli znana po svoji lepoti. Ko ji je oče našel snubca Ostrovrharja in sta bila že tik pred poroko, ji Ostrovrhar pove, da v Bosni menda živi dekle, ki je še lepše od nje. Rozamunda zahteva, da gre v Bosno in lepotico pripelje na Turjak, da se bo sama prepričala o njeni lepoti. Bojevnik res odide, se v lepo Lejlo zaljubi in z njo poroči, Rozamunda pa odide v samostan in postane nuna. Morda je na kakšnem sprehodu po okolici Turjaškega gradu Rozamunda obiskala tudi našo današnjo vzpetino.

Zapeljemo se proti Kočevju in tik pred vasjo Turjak se strmo levo odcepi ožja asfaltirana cesta do vasi Mali Ločnik. Priznam, da je v vasi težko dobiti primerno mesto za parkiranje, zato predlagam, da avtomobil pustimo kar ob glavni cesti in se v vas odpravimo peš. Vzpnemo se skozi vas. Na koncu vasi je na levi strani velika novogradnja, lesena hiša, kjer tudi opazimo prvo markacijo. Smo na kolovozni poti, ki se zmerno vzpenja skozi gozd. Smer nam kažejo markacije, obenem pa tudi keramični izdelki z rimsko številko, ki so obešeni na drevesa. Le-ti označujejo kalvarijo in na vrhu, na cerkvi je številka XIV. Vmes sicer kakšna številka manjka, kajti lični izdelki so bili vabljivi za dolge prste.

Do vrha Gore nas od ceste čaka približno pol ure hoje. Na vrhu je cerkev sv. Ahaca, ki je znana po ločenem zvoniku in obe stavbi sta spomenika kulturne dediščine. Cerkev je tudi zadnja postaja kalvarije. Cerkev naj bi bila prvotno posvečena Mariji in ni znano, kdaj je bila zgrajena. Sveti Ahac goduje 22. junija, na dan, ko sta leta 1593 Andrej Turjaški in Adam Ravbar pri Sisku premagala močnejšo turško vojsko. Pred bitko sta se priporočila sv. Ahacu, zato naj bi šle zasluge njemu. Zmage se je razveselil celotni krščanski svet, ki je zahvalo poslal Turjačanom. Le-ti so cerkvico nad Malim Ločnikom prezidali in poimenovali po svojem zavetniku. Iz romanske cerkve so jo spremenili v gotsko cerkev, katere posebnost je kip Matere Božje, ki drobi glavo turškega vojščaka. Na stenah so sledovi fresk iz 14. in 15. stoletja.

Z vrha, na katerem sta žig in vpisna knjižica, je lep razgled. Pogled proti jugu, proti Suhi krajini nam postreže z množico gričkov in vzpetinic, ki jih, roko na srce, ne poznam. Pogled proti severu pa je v teh zimskih mesecih, ko je drevje brez listja, skoraj fenomenalen; vse tja od Kamniško-Savinjskih Alp do Julijcev. Na dosegu roke sta Kurešček in Krim; le drevje bi moralo biti malce nižje.

Nazaj do jeklenega konjička se vrnemo po poti vzpona, predlagam pa, da obiščemo še grad Turjak, ki ga imamo skoraj pred nosom.

Nadmorska višina: 784 m

Višinska razlika:

Trajanje: 1 ura

Zahtevnost: 1 zvezdica