Prešernovo za Avsenika

Na 111. Glasovi preji z Ivanom Sivcem v Muzeju Avsenik nas je pisatelj "presenetil" z izpovedjo, kako je že večkrat predlagal, da se bratoma Avsenik podeli Prešernova nagrada za življenjsko delo ... Zakaj pa ne! Imenovanima in - Ivanu Sivcu?

Ob Sivčevem predlogu sem se najprej spomnil na dejstvo, da je bil »popularni« pevec Bob Dylan že večkrat predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 2008 pa je dejansko dobil Pulitzerjevo nagrado za »njegov globok vpliv na popularno glasbo in ameriško kulturo, zaznamovano z lirično kompozicijo izredne pesniške moči«. Tu gre seveda za vprašanje, za kaj podeljevati Nobelove nagrade za književnost in Prešernove za življenjsko delo – le za vrhunske dosežke t. i. visoke ali elitne kulture ali tudi za vrhunske dosežke v t. i. množični ali popularni kulturi? O teh rečeh je že večkrat polemično razpravljal sociolog dr. Gregor Tomc, spomnim pa se tudi razprave etnologa dr. Rajka Muršiča. Iz nje je tudi odlomek, ki sledi. »Popularna kultura je dejstvo. Zanimivo bi bilo primerjati sredstva, ki se na letni ravni obračajo v visoki oz. elitni kulturi, in sredstva, ki se pretakajo v okviru dejavnosti popularne kulture, skupaj z njenimi komercialnimi prihodki. Morda bi doživeli kulturni šok. Ali iztreznitev. Morda bi se na koncu izkazalo, da bi, če je na Slovenskem sploh mogoče govoriti o 'kulturni industriji', morali v ta okvir kulturnih dejavnosti uvrstiti 'klasično', elitno oz. 'visoko' kulturo. V zadnjih dveh desetletjih lahko veliko beremo o padlih pregradah med visoko in popularno kulturo. To je ena od postavk postmoderne. Toda zakaj se država obnaša, kot da bi bila elitna kultura še zmeraj pomembnejša od popularne? Zaradi lobijev ali zaradi mentalnih plašnic? Mar res nihče ne opazi, da je že nekaj generacij oblikovala popularna kultura, ne visoka, elitna, umetna?« Ja, res, večina naših ljudi se kulturno oblikuje in dviga s pop(ularno) glasbo, filmom, radiom, televizijo, fotografijo, s pomočjo tiskanih in elektronskih medijev, na spletu … in ne v hramih visoke kulture, kamor zahaja le izrazita manjšina.

Ob Sivčevem predlogu me je prav zanimalo, kako ga je utemeljil? Pa sem ga prosil, če mi to utemeljitev zaupa. Poslal mi jo je in iz nje navedem njen osrednji, vsebinski del. »Brata Avsenik sta ustvarila novo zvrst popularne glasbe, ki je na področju množične duhovne kulture obogatila celotno slovensko glasbeno sceno, s svojo glasbo pa sta prispevala tudi bistveno obogatitev svetovne popularne glasbe. Na področju množične popularne glasbe sta ustvarila skoraj tisoč izvirnih kompozicij, ki jih po vsem svetu izvaja več kot deset tisoč glasbenih skupin, njuna skladba Na Golici pa je po podatkih nemške avtorske agencije Gemma najbolj predvajana skladba po drugi svetovni vojni na vseh radijskih in televizijskih postajah po svetu. Vsi glasbeni strokovnjaki bratoma Avsenik priznajo, da sta s tem ustvarila tudi novo zvrst popularne glasbe, tako imenovano narodnozabavno glasbo, zabavno glasbo, napisano v ljudskem duhu.«

Sledita utemeljitvi za vsakega od bratov. »Vilko Ovsenik, rojen 9. novembra 1928, akademsko izobražen glasbenik, ni samo soavtor izvirnih melodij, temveč je tudi osebnost, ki je prvi na svetu sestavil novo glasbeno skupino petih glasbenikov, ki so tudi kot sestav postali vzor več tisočim svetovnim skupinam. Poleg tega so različni izvajalci pod njegovim mentorskim vodstvom tako v Sloveniji kot v tujini posneli več sto ljudskih pesmi, z njegovo strokovno pomočjo se je nasploh na vseh ravneh dvignil nivo popularne, zborovske in godbene pihalne glasbe. Bistven pa je neizmerni avtorski potencial, ki presega vse druge primerljive avtorje na sorodnih področjih popularne glasbe. / Slavko Avsenik, rojen 26. novembra 1929, je glasbenik, ki je v osnovi ustvaril skoraj tisoč izvirnih melodij, poleg tega pa je nenadkriljiv poustvarjalec, ki ga pozna večji del zahodne Evrope in je sinonim za tovrstno množično glasbeno kulturo. Veliko pomaga tudi mlajšim glasbenim skupinam oziroma je s svojimi skladbami nesebično obogatil tudi njihov glasbeni repertoar. Slavko Avsenik je s svojimi številnimi nastopi veliko pripomogel tudi k razpoznavnosti Slovenije v svetu, pripomogel pa je tudi k domoljubju doma in pri naših rojakih na tujem.«

In še: »Brata Vilko in Slavko Avsenik sta za svoje izvirne glasbene presežke prejela v tujini številna najvišja evropska priznanja, njune skladbe po več kot petdesetih letih delovanja prehajajo v večno narodno izročilo, njuna glasba pa je postala sestavni del tako rekoč vseh svetovnih glasbenih skupin, od najmanjših do največjih glasbenih orkestrov. Samo njuno najbolj popularno skladbo izvaja več kot šeststo glasbenih skupin, od kvintetovske zasedbe do največjih svetovnih orkestrov popularne in v ustreznih priredbah tudi resne glasbe. Mnogi glasbeni strokovnjaki različnih glasbenih zvrsti jih primerjajo tako z nekdaj najbolj izvirno in popularno glasbeno skupino Beatles kot z glasbeno družino Strauss. Vsekakor gre v Avsenikovem primeru za izvirno glasbeno zakladnico, ki je tako v slovenskem kot svetovnem merilu presežek, ki je primerljiv samo z evropskimi oziroma svetovnimi vrhovi popularne glasbe. Gre torej za evropski glasbeni fenomen, ki je nastal na slovenskih tleh.«

In ne nazadnje: pomislim, ali je za Prešernovo nagrado ali vsaj za nagrado Prešernovega sklada že kdo predlagal pisatelja Ivana Sivca? Najbrž ga je, a ga ljubljanska srenja, ki nagrade podeljuje, verjetno uvršča v množično in popularno kulturo? Dejstvo, da sodi med najbolj produktivne in najbolj brane slovenske avtorje, najbrž ni dovolj? A če ne bi bil deloven in dober, ga tudi brali ne bi …