Prešeren na Koroškem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 1. februar 2012 / 06:00

Prešeren se je rodil pod Karavankami. Močno pa je bil povezan tudi z deželo in ljudmi na oni strani teh gora, s Koroško in Korošci. V Celovcu je maja 1832 opravil sodni izpit, po koroških župnijah je kot duhovnik služboval pesnikov brat Jurij, pri njem je 1842 umrla njuna mati Mina ...

Ste vedeli, da je bil France Prešeren, ki se je rodil na sončni strani Karavank in postal največji slovenski pesnik, na prav poseben način povezan tudi s Koroško in Korošci? Francetov oče Šimen se je v mladosti skrival na Koroškem, da ga ne bi poklicali k vojakom. Pesnikova mati Mina pa je bila eno leto učenka v nunski šoli v Beljaku, kjer se je naučila dobro nemško in so ji zato potem doma rekli kar »nemška salata«. Pesnik sam je bil na Koroškem vsaj dvakrat: v prvi polovici leta 1832, ko se je na višjem sodišču v Celovcu pripravljal in v drugi polovici maja tudi opravil sodno-odvetniški izpit; drugič pa, ko je v Šentrupertu (Sankt Ruprecht am Moos) nad Beljakom obiskal brata Jurija, ki je po Koroškem služboval kot duhovnik.

Iz Celovca je pisal več pisem; ohranjenih je pet prijatelju Matiji Čopu in eno Mihu Kastelcu. Dne 5. svečana 1832 piše Čopu v nemščini: »Celovec poznaš tako dobro kot jaz. Ljudje so po svoje prisrčni, če hvališ vse, kar je hvale vredno ali pa tudi ni. Zlasti se košatijo na račun Ljubljane. Ljubljanci imajo neprimerno več svetskega čuta ko Celovčani. Le preveč strpni so v marsikaterem pogledu: vsakega pritepenega kričača puste kričati in prvačiti. Naravno je, da se skušajo ljudje, ki sami nič niso, uveljavljati tako, da v nič devljejo domačine. V tem so Korošci pametnejši: takemu bahaču znajo, če že ne z jezikom, pa vsaj s pestjo zamašiti gobec. Doslej sem se le malo ogledal, pa Ti o Celovcu ne vem veliko povedati. Ljubljanke se mi zde v splošnem zaljše kakor meščanske Celovčanke; vendar pa je ena izmed njih napravila name vtis, ki o tem nekdo ne bi smel nič izvedeti. Preproste Korošice so povprek zale, pa zelo nesnažne …« - Zanima nas seveda, katera je bila tista, ki je na pesnika »napravila vtis«? Dr. Janko Kos, urednik Prešernovega Zbranega dela, meni: »Prešernov namig bi bilo mogoče spraviti v sklad z ohranjenimi sporočili o Gradčanki Khlunovi, na katero naj bi ga v tem času vezale ženitne obljube ali vsaj načrti; vendar sodi tudi ta razlaga v območje nepotrjenih domnev.«

V pismu 13. svečana postavlja koroške patriote kranjskim za zgled. »Včeraj smo slavili rojstni dan našega veličanstva. Korošci so boljši patrioti kot mi. Gledališče je bilo prenatrpano, vivat  klici sila hrupni, začetek narodne himne so morali trikrat ponoviti. Tu se zgledujete!« Iz Celovca je 10. sušca pisal tudi prijatelju Mihu Kastelcu in v tem pismu napovedal svojo »kranjsko tragedijo«. »Načrt za kranjsko tragedijo imam tako rekoč narejen. Snov bo bogata z dejanjem in zapetljaji, ne da bi jih povzročal intrigant, samo premalo tragična se bo morda zdela. Ljubezen bo poglavitna tema. Reminiscence na tragedije ali tudi povesti bo težko najti. Kakor hitro opravim skušnjo, se hočem lotiti izdelave. Zdrav bodi in pozdravi bibliotekarja.« »Bibliotekar« je seveda Čop, tragedija pa je najbrž ostala v pesnikovi glavi in se ni prelila na papir.

Nadvse zanimivo in pretresljivo je pismo, ki je bilo pesniku poslano s Koroškega deset let pozneje. Pesnikova mati in sestra Lenka sta takrat živeli pri Juriju. Ko je mati začutila, da bo umrla, je sinu Juriju za Franceta narekovala naslednje pismo: »Ozdravila se več ne bom. Bom umrla. Na mojo pot boste vsi prišli. In morebiti ti, France, prvi. Tako fleten otrok si bil. Tudi sedaj svojo reč prav obrni!« Njena napoved se je uresničila: ona je umrla 25. aprila 1842 za vodenico, France komaj sedem let za njo za enako boleznijo. O materinem pismu je pripovedovala Lenka, o tem, kako je France pismo sprejel, pa sestra Katra: »Ko je doktor to materino pismo bral, so mu take solze doli šle kot grah. Vprašala sem ga, kaj je v pismu, ki sem ga jaz s pošte prinesla. Pa ni hotel nič reči. Le pismo je pustil na mizi. Ker je bilo slovensko, sem ga potem brala in videla, kaj je bilo pisano.« Na materin pogreb na Koroško France ni šel, ni (z)mogel. V Šentrupertu je na cerkvi še vedno plošča v njen spomin.

In kakšni so bili odnosi med pesnikom, ki je bil »frajgajst«, in bratom duhovnikom? »Pesnik in Jurij sta se drug drugemu odtujila, ker je bil slednji nazorsko precej nestrpen, le poredkoma sta si dopisovala, a pisma niso ohranjena. Bil je varčen in svojeglaven … Pesnik ga je obiskal na Koroškem le enkrat, in sicer v Šentrupertu z dr. Blažem Crobathom in njegovo hčerjo Luizo, a to je bilo že po materini smrti. Med Francetovo boleznijo je zalagal brata in Katro z denarjem. Ernestina Jelovškova zatrjuje, da se je udeležil bratovega pogreba in morda pri tej priliki dal uničiti nekaj njegovih knjig in rokopisov … Do matere pesnikovih otrok, ki se je v stiski obrnila nanj s prošnjo za pomoč, je bil trd, celo krut.« Jurij je umrl v Ovčji vasi pri Žabnicah, kjer nanj še zdaj spominja lep nagrobnik. (Vir: Slovenski biografski leksikon, dostopen tudi na spletu, gesli Prešeren in France Prešeren.)

V Prešernovih pesmih je le malo koroških krajevnih in osebnih imen. Pojavi se Drava: »al preveliko trumo je čez Dravo«. Korotan nastopi dvakrat: »in iz novink Slovenec v Koratani«; »življenje, kri po Kranji, Korotani«. Pa Svete Višarje, ki so bile v Prešernovem času pod Koroško: »Trsat obiše, al svete Lušarje«. Avstrijski zgodovinar Wilhelm Baum je zagovarjal tezo, da bi Prešeren čisto lahko postal tudi nemški pesnik; saj je napisal veliko odličnih pesmi v nemščini. Seveda, tudi to je mogoče, a zdaj je tako, kot je: Prešeren ostaja največji slovenski pesnik, slovenščina na Koroškem pa se bori za preživetje. In tisti, ki jo še govorijo in pišejo, častijo tudi Prešerna, to in onstran Karavank, po Koroškem in po Kranjskem.