Lani je dobil ameriško državljanstvo (8)

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Nasveti / torek, 31. januar 2012 / 06:00

Marca bo Igor Korošec star štirideset let. Po trinajstih letih je končno dobil ameriško državljanstvo.

V Los Angelesu - kjer živi, sem ga srečala po več kot petnajstih letih. Objemanju in poljubljanju kar ni bilo konca. Na njegovo ime naletimo tudi v spletni banki igralcev IMDb.

Igor je Gorenjec, lahko bi rekli kar Kranjčan. Spominjam se srednješolskih časov, ko sem bila sama precej aktivna ljubiteljica gledališke igre, in njegove dokončne odločitve, da bo postal igralec.

Po končani gimnaziji se je odpravil na sprejemni izpit na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Poskusil je celo dvakrat, a mu ni uspelo. Pa se je odločil, spakiral in odpotoval v Rusijo. Tako je doštudiral v Moskvi na Akademiji gledaliških umetnosti, po vrnitvi v Slovenijo je bil celo nekaj časa član ansambla v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, potem pa je leta 1998 odšel v Ameriko. Najprej na obisk k prijatelju, a se je v svojem stilu čez noč odločil, da ostane. Vendar v Ameriki, ki ogromno obljublja in deluje s turistične plati zelo prijazna, ni ravno enostavno prepričati uradnikov, da bi rad postal njihov državljan. Igor je z nekaj sreče našel sponzorja, s trdim delom, vztrajnostjo in evropsko logiko preživel in lahko bi rekli: uspelo mu je. Ker tekoče govori rusko, je danes zanj to le še dodaten plus, saj se v prvi vrsti ukvarja tudi s prodajo nepremičnin. Igro je enostavno vzel kot svoj življenjski hobi, za preživetje pa je najprej začel v gostinstvu, potem je bil zaposlen pri notarju, kar se je v Ameriki takrat dalo, ker ni potreboval pravne izobrazbe, na koncu pa se je znašel v svetu nepremičnin in v njem ostal. Mimogrede igro tudi poučuje, sem in tja se preizkusi v režiji, zna biti agent drugim igralcem – skratka, ni da ni. Ker če bi se držal ameriškega načina razmišljanja: če si igralec, ne moreš in ne smeš početi nič drugega, potem je vprašanje, ali bi danes še živel v Los Angelesu.

Pa kaj pogreša? Ja, kavo. Pa kakšno dobro slovensko vino, olje. Za peko potice je postal že ekspert, na srečo pa je našel neko romunsko trgovinico, kjer najde izdelke, po okusu podobne slovenskim. Kakšen ajvar, pašteto … In ko pride paket iz Slovenije, iz katerega zadiši po kavi, je dan lepši …

(Se nadaljuje)