Bolezen, kaj si nam naredila (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. januar 2012 / 06:00

Branko ni bil (še) invalid, zato se je moral vnovič lotiti dela, če je hotel preživeti. Sestra Mira ga več kot toliko ni mogla ujčkati. Ker v službi, osem ur na enem in istem mestu, ni mogel zdržati, je vnovič začel ponujati svoje usluge v bližnji in daljni okolici. Imel je srečo, da je bilo vedno več takih, ki so v službi ostajali do poznih večernih ur, časa za ureditev vrta pa niso imeli. Na Branka so se zanesli, saj je bil skrben in marljiv, le takrat, ko je prišla ura plačila, bi se mu najraje izognili zgolj s kakšnim ''hvala lepa, si bil že priden''. Sem in tja se je to, da njegovega dela niso tudi finančno cenili, tudi zgodilo.

Branko potem nadaljuje: ''Bil sem sit nenehnega fehtanja denarja, zdelo se mi je poniževalno. Stopil sem na zavod za zaposlovanje ter jih poprosil, če mi ponudijo možnost, da se prekvalificiram. Ker pa sem imel močno zmanjšane psihofizične sposobnosti, testov nisem rešil tako, kot bi moral. Spet sem izvisel. Predlagali so mi, naj se zaposlim v invalidski delavnici. Šel sem tja, nihče me ni dosti spraševal, dali so mi delo in potem sem osem ur zlagal v škatlice neko drobnarijo, da se mi je že ob malici vrtelo v glavi, imel sem povišan krvni tlak, šumelo mi je v ušesih in malo je manjkalo, da bi koga klofnil, ker so mi tisti, ki so še sedeli okoli mize, šli na živce s svojim nenehnim čebljanjem. Vstal sem, prevrnil stol, v afektu tudi težko mizo, sploh ne vem, od kod sem imel tolikšno moč. Nato sem odkorakal ven, na zrak. Sedel sem v mokri travi, bilo je ravno po dežju, se tresel, poklicali so zdravnika, da mi je dal pomirjevalo in me poslal domov. Še prej pa mi je dejal, da je res že skrajni čas, da nekaj naredijo z menoj. Kaj, mi pa ni bilo jasno, dokler nisem dobil vabila na invalidsko komisijo. Tam so že imeli mojo kartoteko, z vsemi popisi bolezni, vročili so mi dokument, da sem sicer delovno sposoben, a z omejitvami. Bil sem zadovoljen, saj sem bil prepričan, da bom vseeno dobival zadosti invalidnine, malo pa bom – za zraven - delal. Kolikor bom, seveda, lahko. Žal se s polovičnim statusom delovnega invalida nisem mogel nikjer zaposliti. To me je zelo žrlo, saj sem se počutil manjvrednega. Kamorkoli sem prišel, so se odmaknili od mene, kot bi bil kužen. Zgleda, da vsi mislijo, da je epilepsija nalezljiva kot kakšna kuga, ali kaj. Šel sem do svojega zdravnika in mu rekel, da nočem, da me imajo za kriplna, nekaj časa sva kričala drug na drugega, potem pa me je napodil iz ordinacije. Sedaj sem spet na socialni podpori, imam občutek, da me je družba ogoljufala, saj mi ni omogočila, da bi se prekvalificiral.«

Pravi, da hlapec za drobiž ne bo več. Rad bi delal, a kot ve, delo na črno ostro preganjajo. Zelo je razočaran nad življenjem, nad seboj, zlasti nad ljudmi, ki mu ne omogočijo, da bi počel to, kar bi rad. Napisal je že pismo varuhinji človekovih pravic, dobil je sicer odgovor, ki pa ga ni razumel.

Sestra Mira, ki je ves čas bila nekje v bližini, spet pride bliže, objame brata okoli ramen in reče, da bi bilo marsikaj drugače, če ne bi bil tako trmast.

Potem doda: »Včasih se spreva že zaradi malenkosti. Ne more doumeti, da jaz nisem, kot je bila mama, ki ga je razvajala kot dojenčka. Včasih noče govoriti z menoj že zato, ker mu ne namažem na kruh masla tako, kot ga mu je mama. Ali pa se sredi noči spomni, da mora ''nujno'' v Ljubljano ali kaj podobnega. Jaz pa rečem – ne.«

Branko se, sem in tja, prav tako naveliča biti sam. Jezi se nad internetom, ker meni, da je časopisna ponudba ženitnih oglasov vedno bolj skromna. Rad se dopisuje z ženskami, na kakšen zmenek pa gre le občasno. Preveč ga je strah, da bi naletel na kakšno, ki pa bi si, na koncu koncev, zaželela njegove družbe in bi se hotela k njemu tudi preseliti.

»Z ženskami je danes križ,« potarna.

»Če je všeč meni, jaz nisem njej. Če je pametna, se počutim kot šolarček, če ve o življenju še manj od mene, se jezim. Vsaka bi rada bogatega ali vsaj z avtom. Jaz nimam ne enega ne drugega. Včasih sanjam o tem, da bi zadel na loteriji, potem bi si naredil hišo in to veliko. Nikoli nisem maral majhnih hiš, res ne. Šel bi tudi na potovanje okoli sveta, pa ne z letalom, temveč z ladjo. Najprej pa bi naredil veliko cvetličarno, kjer bi gojil in prodajal cvetje. To je moj življenjski smisel. Nič drugega,« je še potarnal.

Potem pa se je dvignil, se opravičil, s klopi pobral nekaj revij, v katerih so križanke, in naju z Miro pustil samo.

»Do večera ga ne bo na spregled,« je poznavalsko prikimala njegova sestra in potem sva pokusili ocvirkovico, ki je, na pol shlajena, že čakala na prve jedce.

(Konec)