Če imaš cilj, voljo dobiš

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: GG Plus / sreda, 25. januar 2012 / 06:00

Znani in šport: Mojca Grašič je bila v svoji poslovni karieri enajst let polkovnica v Slovenski vojski, kar je takrat pomenilo, da je imela najvišji nazivni čin med vojakinjami. Danes je svetovalka za sistemske organizacijske zadeve v general štabu Slovenske vojske, kar pomeni, da ima eno od treh najvišjih ženskih funkcij med ženskami v vojski.

»Začelo se je z nedolžnimi sprehodi na Jošta, danes se spogledujem s tekaškim maratonom in veslanjem na mirnih vodah. Vmes pa je bilo zares ogromno časa posvečenega športni rekreaciji,« pravi Mojca Grašič, ki jo boste srečali, če boste šli plavat, če boste tekali okoli Kranja ali na kakih maratonih, če boste tekli na smučeh, če boste kolesarili ali če boste šli samo na pohod v kak hrib. Mojca Grašič je povsod. V študentskih letih je bila stevardesa, vaditeljica smučanja, trenirala je košarko in karate. Ko je spoznala moža Andreja, je postala tekačica, deskala je, tekmovala je v triatlonu, predala se je fitnesu, bila vaditeljica aerobike … Potem sta prišli hčeri in dejavnosti je bilo treba omejiti. Danes je »samo« smučarska tekačica, kolesarka, tekačica, plavalka in redna obiskovalka fitnesov. Težko jo je bilo ujeti k pogovoru. En dan je imela izgovor bazen, naslednjič tek na Pokljuki in nazadnje sem jo dobil po fitnesiranju. Ampak to sem pričakoval.

»Slovenska vojska je idealno okolje za šport. Skoraj vsi zaposleni nekaj športajo, tako da je naša glavna tema poleg službenih vedno šport in rekreacija. Vojska teče ali kako drugače vadi pred začetkom službe in pred koncem in tega se skoraj vsi udeležujemo. Nisem obsedena s športom in nisem odvisnica, čeprav tako zgleda, le življenje sem si tako organizirala, da je to enostavno moj način preživljanja vsakdana. Seveda pa bi to bilo nemogoče, če ne bi imela moža, ki dela isto in zato popolnoma razume to početje. Olajševalna okoliščina je tudi ta, da živimo skupaj z moževimi starši, ki razumejo šport in ga tudi sami prakticirajo, tako da skoraj nikoli nimam slabe vesti, če na primer tast pelje otroka v glasbeno šolo, jaz pa grem na tek,« pravi Mojca in se nasmehne ter dodaja, da če bi ne bili vsi vpleteni v šport in rekreacijo, potem bi bilo nemogoče toliko časa posvečati gibanju: »Včasih, ko sta bili hčeri mlajši, sem ju povsod peljala s sabo. Če sem šla plavat, sta oni dve čofotali v bazenu, če sem šla teč, sta me spremljali na kolesu. Danes imata veliko dela s šolo in svojimi aktivnostmi, vendar ju skoraj vedno vprašam, če gre katera z mano, a je odgovor največkrat nikalen.«

Sledi vprašanje: Zakaj? Zakaj je potrebno vsak dan športati? »Enostavno, nekdo gre vsak dan na vrt, okopava, sadi, zaliva, gleda, kako vse raste, jaz grem teči, nekdo gleda televizijo, bere ali dela kaka ročna dela, jaz grem na kolo, nekdo poje v zboru, igra na inštrument, jaz grem plavat. Se mi ne zdi nič nenavadno, da se rekreiram vsak dan. Saj je enostavno, zastaviš si cilj in potem delaš na tem, da ga dosežeš. Če nimaš cilja, nimaš volje in ne dosežeš zastavljenega. Če štrikaš, imaš cilj, da boš dokončal pulover, kajne? No, zdaj je še toliko bolj zanimivo, ker sem začela delati z osebnim trenerjem, ki mi je odkril povsem nov pristop k treniranju. Zdaj se redno udeležujem tekmovanj v smučarskih tekih, tečem pol maratone, letos začnem z maratoni in rada bi s kolesom dirkala vzpone. Torej, osebni trener me je podučil z načinom treninga, s katerim sem v zelo hitrem času in celo z manj treninga zelo napredovala. To mi je dalo dodatnega elana za naprej. Nehala ne bom, ker me veseli vsak šport posebej. Zdaj me celo prepričujejo, naj se preizkusim v veslanju na mirnih vodah, sliši se mamljivo, vendar se mi zdi, da še ni čas za kaj takega. Lani sem dobila novo specialko in zdaj odkrivam čarobne trenutke, ko »proizvajaš« hitrost z lastno močjo in uživaš v pišu vetra, ki ti boža telo … Šport je krasen in če bo zdravje v redu, me bo spremljal še dolgo časa,« je zaključila Mojca Grašič s Kokrice, ena od najpomembnejših žensk naše, Slovenske vojske.