Uporni škof Anton iz Vrbe

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. januar 2012 / 06:00

Škof in kasnejši nadškof Anton Vovk, ki se je leta 1900 rodil v Vrbi v isti hiši in isti sobi kot France Prešeren, je bil po drugi svetovni vojni najbolj nadzorovan cerkveni dostojanstvenik v Sloveniji.

Med petintridesetimi škofi v 550-letni zgodovini ljubljanske škofije oziroma zadnjih nekaj desetletij nadškofije ima gorenjski rojak Anton Vovk posebno mesto. Mož krepke postave in gromkega glasu, ki ga je bilo mogoče slišati tudi v najbolj oddaljenih kotih največjih cerkva, je bil rojen v Vrbi 19. maja 1900 v isti hiši in v isti sobi kot njegov slavni prednik France Prešeren. Vovkova stara mama Marija ali Mina, poročena Vovk, je bila namreč Prešernova sestra, škof pa je bil pesnikov pranečak. Antonova starša sta bila Jože Vovk in Marija Debeljak. Kmalu sta umrla: oče, ko je bil Anton star 4 leta, in mama, ko je bil star 17 let.

Anton je bil po končani ljudski šoli na Breznici in gimnaziji v Kranju ter šolanju v Škofovih zavodih v Šentvidu na god svetega Petra 29. junija 1923 posvečen v duhovnika. Do leta 1926 je bil kaplan v Metliki, nato pa do leta 1940 najprej kaplan in nato župnik v Tržiču. Njegovo delo je bilo uspešno in spoštovano, zato je bil junija leta 1936 imenovan za škofijskega duhovnega svetnika. V zadnjih letih tržiškega službovanja so se že pojavili znaki hude sladkorne bolezni.

Jeseni leta 1940 ga je škof Gregorij Rožman poklical v Ljubljano in ga imenoval za stolnega kanonika. Njegova skrb so bili najprej duhovniki, ki so iz Gorenjske in Štajerske pred Nemci bežali v Ljubljano. Ker se je škof Rožman pred novo jugoslovansko oblastjo umaknil na Koroško, je bil stolni kanonik Vovk 15. junija 1945 določen za vodenje ljubljanske škofije. V svoj dnevnik je zapisal, da je »postal generalni vikar in generalni revež«. Škofija je bila na tleh. Okrog 180 duhovnikov je bežalo na tuje, nad tristo pa jih je bilo zaprtih in obsojenih na krajše in daljše kazni. Ko so ga iz Vatikana vprašali, če bi kot pomožni škof sprejel vodenje ljubljanske škofije, je ostal brez besed. »Ostrmel sem. Izrečeno mi je bilo nekaj, na kar prav nikdar v življenju nisem mislil in na kar se seveda tudi pripravljal nisem nikoli,« je zapisal v dnevniku. Le pol ure časa so mu dali za premislek. Odločil se je za škofovsko službo. Oblast je bila do njega neusmiljena. Ker ni hotel obrniti hrbta Vatikanu in ovajati svojih sodelavcev oblasti in tajni policiji ter sprejeti kupčije, po kateri bi v zameno za njegovo sodelovanje spustili na prostost zaprte duhovnike in dali Cerkvi več svobode, je postal največji sovražnik države. Motili so njegov počitek, ga predvsem ponoči klicali na zaslišanja in preprečevali njegovo škofovsko delovanje. Zaslišan je bil več kot devetdesetkrat. Hujskali so zoper njega in ga fizično napadli. Najbolj grobo so se znesli nad njim 20. januarja 1952, ko so ga na novomeški železniški postaji polili z bencinom in zažgali … Nasilje, ki je trajalo do konca petdesetih let, ga duhovno ni zlomilo, je pa do konca skrhalo njegovo zdravje. Umrl je 7. julija 1963 v Ljubljani. Na njegovo željo so ga pokopali na duhovniškem pokopališču na Žalah. Komisija ljubljanske nadškofije je po končanem škofijskem postopku gradivo za njegovo beatifikacijo za blaženega oktobra leta 2007 že posredovala v Rim.