Temno modra trenirka s črtami

Pred mano je stal v temno modri trenirki s tremi belimi črtami na rokavih in hlačnicah.

»Tudi ti?«

»Tudi jaz,« je odgovoril.

Nikoli v življenju ga nisem videl oblečenega v športna oblačila. Je tipičen predstavnik uporabnikov hlač, zlikanih na rob, srajc, suknjičev, usnjenih čevljev, črnega dežnika, frizure na prečko in … skratka čisto navaden birokrat, za katerim se ne obrne niti tista, ki že mesece ni videla, kaj šele čutila moške osebe. Nazadnje sva se srečala na nekem kulturniškem dogodku, ki ga pomaga organizirati, ker v svojem prostem času sodeluje s kulturnimi delavci v mestu. Radi ga imajo, ker ima rad vse, kar diši na kulturno izražanje, in ker vse naredi zastonj, ne poje niti sendviča niti ne pije nobenega vina. Zdaj ko je Slovenija dobila mesto, ki bo kulturno središče cele Evrope, pa si je nadel temno modro trenirko s tremi črtami. Njemu politika pristaja kot pristaja vsakemu birokratu, ki se napaja iz proračuna, ki ga delijo izvoljeni.

Moj pogled ga je preiskal od belih tekaških copat prek trenirke do oči, ki so spraševale, kaj tako čudnega je na njem, da sem ostal brez besed.

»Niso ti všeč moja nova oblačila? Odločil sem spremeniti si življenje tako, da se jim - vam pridružim, ker bomo skupaj laže zmagali oziroma svoja življenja spremenili na bolje. Dosti imam odprtij razstav, premajhnih in hladnih galerij in kanapejčkov ter nasmeškov tistih, ki se na umetnost razumejo toliko kot jaz na olimpijske igre. Dovolj imam izpolnjevanja obrazcev in vpitja tistih, ki v meni vidijo brezsrčnega birokrata.«

»In ti si prepričan, da boš s pomočjo politike spremenil naša življenja?« Moje vprašanje je sprejel s široko odprtimi očmi. Razumem, da naši politiki nikoli ne pozabijo omeniti, da so naša volja in da bodo skupaj z nami spremenili vse, kar se spremeniti da, da bomo živeli bolje in uživali blaginjo do konca naših dni. Razumem tudi, da jim verjamemo, ker se vedno najde vsaj eden, ki nas prepriča. Tokrat nas je prepričal nekdo, ki mu očitajo, da so ga izvolili športniki, rekreativci in vsi tisti, ki v udobnih trenirkah vidijo smisel življenja. Vem, da so trenirko izumili, da bi človek v njej laže zganjal šport. Vem tudi, da se je njen prvotni namen izrodil v modno oblačilo tistih, ki šport samo obožujejo. Vem celo tudi to, da se je trenirka iz športnega oblačila spremenila v komfortno embalažo ljudi, ki ne prenesejo utesnitve, medtem ko zleknjeni čez ves kavč pritiskajo na daljinca. Nisem pa vedel, da ljudje v trenirkah hodijo tudi na volitve zato, da bi za predsednika vlade izvolili človeka, ki ga nikoli nisem videl v trenirki. Lažem. Enkrat sem ga videl igrati tenis, vendar je bil oblečen v teniška brezmadežno bela oblačila.

»Ne vem, zakaj omenjaš politiko?« me je vprašal in s še vedno začudeno izbuljenimi očmi. Zmedel me je, zato je bilo moje nadaljevanje za njegov okus dokaj neokusno.

»Po trenirki predvidevam, da si postal privrženec stranke, ki je na letošnjih volitvah dobila največ glasov.« Široko se je zarežal. Počutil sem se bebasto, ker sem mogoče dojel svojo kapitalno napako.

»Kaj je s tabo. Mene politika ne zanima. Po novem letu sem si obljubil, da se posvetim rekreaciji. Je mar zdaj vsak človek v trenirki Jankovićev privrženec?« Spet se je zarežal. Jaz pa sem se spomnil nečesa. Nobenemu športno rekreativnem zanesenjaku ni uspelo v tako kratkem času toliko ljudi spraviti v trenirke. Mi, ki spodbujamo športno rekreacijo, sanjamo o tem, da bi na nekem trgu videli tako množico, ki bi se veselila v športnih oblačilih. Dragi moji, samo nekaj vam povem; če ste že v trenirkah, potem vas prosim, da to še ostanete naprej, in predvidevam, da ste obuti v športne copate, jih ne imejte samo do trga in nazaj, ampak stecite naprej v čudoviti svet športne rekreacije. Verjemite mi, da boste tako hitreje rešili svet – pravzaprav … sebe.