Ko te na Berkeleyju ogovorijo slovensko ... (6)

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Nasveti / sreda, 18. januar 2012 / 06:00

Naš cilj je bil tokrat obisk še enega kampusa, nič manj znanega od Stanforda - znamenite kalifornijske univerze Berkeley. Po eni izmed raziskav se je glede na znanje, ki ga nudi študentom, univerza lani znašla celo pred Stanfordom, na četrtem mestu. Prva tri mesta so pripadla Harvardu, MIT-u in Cambridgeu.

Najprej smo se Slovenci ukvarjali s parkiranjem – seveda glasno in po slovensko, vsaj še enkrat toliko časa smo izgubili z iskanjem glavne stavbe, potem pa smo se kar sami odpravili raziskovat. V knjižnici nas je navdušil masiven sedeč kip Marka Twaina, ki je naravnost kričal po fotografiranju z njim; v 'Valley life sciences building' smo bili navdušeni nad razstavljenim okostjem velikega prazgodovinskega plenilca in ker je bil na Berkeleyju običajen dan, smo lahko za nekaj ur okusili tudi vzdušje tamkajšnjega študentskega življenja. Živahnost in energija kampusa sta nam bila všeč.

Tudi tu smo želeli videti knjigarno. Vendar smo jo najprej morali najti. V glasni slovenščini smo razpravljali razkropljeni na nekaj metrih, kje bi lahko bila. Pravzaprav smo vpili … In ko sem ravno vzklikala, 'da se pa meni zdi', sem postala pozorna na tri dekleta ob vznožju najbližje stavbe. Ena izmed njih me je še posebej pritegnila. Zamaknjeno nas je gledala. Kot bi poslušala, in ne more verjeti temu, kar sliši.

»Gorazd, glej ... Samo še slovensko nas ogovori,« sem se glasno pošalila.

Hudiča, od kod jo poznam, sem razmišljala.

V tem času je dekle pristopilo in nas z velikim nasmeškom na ustih ogovorila v slovenščini.

Bila je Sara Isakovič.

Smeh, klepet in spet smeh. Pozabili smo na iskanje knjigarne. Sara nam je razložila, da je v četrtem letniku, da se marca vrača domov, kjer jo čakajo treningi in priprave za letošnje poletne olimpijske igre. Po Londonu pa se potem spet vrača za celo leto na Berkeley, da dokonča študij. Nasmejana gorenjska plavalka je bila vesela, da smo se srečali, mi smo se pa obnašali skoraj tako, kot bi srečali filmsko zvezdo, saj smo se vsi želeli z njo fotografirati.

(Se nadaljuje)