Klanci bolijo, kavči ubijajo!

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 11. januar 2012 / 06:00

Čas zaobljub je potrkal na vest. Tisti, ki se spomnimo obljub na silvestrsko noč, moramo zdaj te obljube držati, začeti izpolnjevati, kar naj bi pomenilo, da moramo spremeniti način življenja.

Njegova zaobljuba ni bila opustiti kajenje in zmanjšati alkoholne opojnosti, ampak prekolesariti več klancev kot kadarkoli prej v lenem življenju. Prejšnje življenje je označil za leno, zdajšnje je označil za novost. Celo na socialnem omrežju za »fejstbukove« je obelodanil januarski urnik. Vsak dan posebej je popisal s storitvami, ki jih bo ponujal svojemu telesu in umu. Ko sem pogledal na datum 7. januar, je na njem pisalo: po zajtrku moram biti ob osmih že na Jakobu. Ob 12h bom z ženo na kavi v starem delu mesta. Ob 15h je kosilo. Ob 17h gremo z mulci en krog po vasi. Ob 19h greva z ženo v savno v rekreacijski center. Ob 21h skoraj spim. Ob 22h me preseneti njena roka … Otroci morajo takrat že spati. Potem, naslednji dan, preden se loti novih obljub, pa spet objavi, ali je dan potekal po začrtanih ciljih oziroma urniku. Za omenjeni datum je napisal: kluk´ca, vse sem opravil tako, kot sem si obljubil, torej že sedmi zmagovalni dan je za mano. Vesel sem! Urnik zaobljube vidimo njegovi izbrani prijatelji. Kot je napisal, sami taki, za katere je prepričan, da mu stojimo ob strani. Meni osebno je zanimivo brati, vendar ne preverjam, ali to zares dela ali nam laže, ker če nam laže, potem goljufa predvsem samega sebe … Saj vemo, kako to gre, kajne? Nedeljo je imel nadvse pestro. Preden se je lotil obljub, je pomotoma zagledal kavč v najlepšem delu dnevne sobe. Videti je bil nenavadno globok, mehak, udoben, vabeč. Slišal je njegov nežni glas, ženski glasek, ki ga je vabil v objem. Ura je bila pol sedmih zjutraj, na koledarju pa nedelja, na sebi je imel še pižamo, na radiu pa Ars s svojo jutranjo sonato. Popoln mir je še ptiče z vrta odgnal. Skozi žaluzije je pogledal ob okno pribit termometer, ki je kazal minus dve stopinji. Vrt je bil prekrit s slano in Storžič je imel kapo. Topli radiatorji so kazali pot na kavč, kjer je odeja iz čiste volne v temno rjavi barvi oddajala tako milino, da se človeku zazdi, da je nenadoma potreben njene varnosti. Pogledal je na fejstbukov urnik in tam je pisalo: po zajtrku moram biti ob osmih že na Kriški. Ob 12h kosilo. Ob 14h z družino okoli Blejskega jezera. Ob 18h eno uro teka. Brez večerje čakam na ženino milino približno ob 22h … S pogledom najbolj žalostnega psička je bil v garaži, kjer so ga ob avtu čakali nordijski palici in pripravljen nahrbtnik. Nedelja je šla po planu, le ženina milina je prišla pol ure prej zato, ker ji je pomagal pri gospodinjskih opravilih. Ponedeljek je deloven dan, zato je moral na urnik vnesti še osemurni delavnik, zato je športno opremo spravil na zadnji sedež avtomobila, da bi slučajno vmes ne videl kavča. Ob tako toplih napovedih si bo privoščil eno uro kolesarjenja v klanec. Ob treh popoldne je zaključek delovnega dne, pol ure kasneje pa bi moral biti že pod vznožjem klanca, za katerega je predvidenih pol ure kolesarjenja. Sledi spust, popoldan brez kosila in večer brez večerje. Zadostujeta razigranost otrok in ženina ljubezen. Čustvene hrane je zato dovolj, tiste druge v obliki beljakovin in hidratov pa seveda ne, vendar zaobljube napovedujejo post do naslednjega jutra … Na njegovem urniku najdemo še fitnes, bazen, pohod, smučarski tek in suhi tek. Vse je organizirano do ure natančno, in kot piše na koncu januarja, bo tako ali malce drugače vse do prvomajskih praznikov. Nisem odkimaval z glavo, ko sem bral, ampak sem mu v mislih čestital. Potem sem se spomnil tistih nekaj prijateljev, ki so si za novo leto obljubili za večno ugasniti cigareto. Da, ti so verjetno večji heroji, ker ta moj prijatelj z urnikom, ki je tako lepo napisal, da klanci bolijo, kavč pa ubija, si je v »novem« življenju naložil prijetnih užitkov, tisti, ki pa so nehali kaditi, so si pa en velik užitek »odložili«. To pa je ogromna razlika.