Pod uro na avtobusni postaji

Olga in Anton Meglič sta pred tednom dni praznovala zlato poroko. On bo kmalu dopolnil 76 let, Olga pa maja 70.

Olga je odrasla med dolenjskimi griči, v Kočevskih Poljanah pri Dolenjskih Toplicah, Tone pod visokimi Karavankami v Dolini nad Tržičem. Oba izhajata iz družin s po več otrok, njune poti pa so se prekrižale maja 1960, pod uro na ljubljanski avtobusni postaji. Spletla se je ljubezen, ki sta jo potrdila pred petdesetimi leti, 30. decembra 1961. Najprej v Tržiču in po snežni kalvariji še v Kočevskih Poljanah.

Z veliko dobre volje, medsebojnim razumevanjem, trdim delom, predvsem pa z ljubeznijo sta plula skozi življenje in se ustalila v prijetnem domu na Pristavi. Skupno življenje sta začela v Tonetovi domači hiši v Dolini. Potem sta si našla dom v Seničnem. Takrat sta že imela prvega sina, Zdenka, po dveh letih pa se jima je rodil še Toni. Ko so se selili naslednjič, v novo stanovanje na Pristavo, pa se je družini pridružil še najmlajši sin Aleš. Danes imajo njuni fantje že sami odrasle otroke in zakonca Meglič pet vnukov - enega vnuka in štiri vnukinje. Najstarejša šteje 24, najmlajši pa je star enajst let.

Olga je bila zaposlena v Peku, Tone najprej v SAP-u, kasneje v ZLIT-u in nazadnje v Trifixu. Vseeno sta vedno našla čas tudi za obiske v Kočevskih Poljanah, številne sestre in brate, za prijatelje in še kaj.

Organizacijsko in programsko pa je bilo tokrat druženje, ki so ga zlatoporočencema pripravili sinovi pri Rekarju v Kranju, polno presenečenj. Vse, kar sta vedela, je bilo le to, da bo pogostitev. Prišli so prijatelji in sorodniki, oglasil pa se je tudi tržiški župan Borut Sajovic v družbi matičarke, tako da sta zlatoporočenca še enkrat ponovila svoje zaobljube, podoživela svojo prvo poroko.