Natakar`ca, še en liter! (4)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. januar 2012 / 06:00

Nekoč, ko so Simonove igrice postale preveč očitne, jo je k sebi poklical vaški župnik in ji predlagal, da naj se za nekaj časa umakne. Irena je bila tako zelo na tleh, da je prikimala vsemu, kar ji je rekel. Župnik jo je kar sam odpeljal na povsem drugi konec Slovenije k svojemu kolegu, ki jo je vzel pod streho. Pa še to ji je zabičal, da se bo s Simonom že sam pomenil in da se naj ne vrača, dokler ji ne bo dal zelene luči.

»Bila sem poslušna, kimala sem in jokala. Enako sem počela tudi v svojem novem ''skrivališču''. Pa nisem toliko jokala zaradi sebe kot zato, ker se mi je smilil Simon. Kdo mu je v moji odsotnosti stregel, kuhal, pral? Zmeraj mu je bilo všeč, če je lepo ''dišal'', če je bil urejen, brez mene pa bi bilo to nemogoče. Gospod in njegova sestra, ki mu je kuhala, sta me poskušala razvedriti, ker je bilo poletje, sta me nekajkrat odpeljala celo do term, kjer smo se kopali. Bila sta zelo prijazna, to moram reči. Lahko sem gledala televizijo, se sprehajala, šla kamorkoli sem želela. Le da bi me spustila domov - tega mi pa nista dovolila. Ko sta me prišla sinova obiskat, sta bila sprejeta kot kralja. Župnikova sestra ju je zelo hitro vzljubila, saj sta se ji zdela pametna in zelo odrasla v svojem razmišljanju. Ko smo bili sami, ju vseeno vprašam, kako pa kaj oče. In mi povesta, da ga sploh ni nič doma in da ne ve, da sem se mu umaknila. Njune besede so mi segle v srce. Prosim, ne se mi smejat, kajti nekako sem si domišljala, da me pogreša, da me išče in da me v mislih kliče, naj se vrnem. Njega pa sploh doma ni bilo ... Potolažila me je šele novica, da je odšlo njegovo podjetje na nek remont in da je zato odsoten,« brez dlake na jeziku zapisuje svojo življenjsko zgodbo Irena.

Nasploh so bila sanjarjenja del njene stvarnosti. Kadar ji je bilo najhuje, si je domišljala, da se bo zgodil čudež in bo Simon spregledal in uvidel, kako pomembna je lahko za njegovo življenje. Ko je bila v taki ''fazi'', se je pogosto ulegla in sanjarila. V takih trenutkih je bila zmožna naplesti cele zgodbe, ki so se zmeraj končale srečno - v njeno korist.

»Te zgodbe so me reševale, da nisem še bolj potonila,« je rekla na pol opravičujoče.

Ko so se na televiziji začele vrstiti različne mehiške nadaljevanke - od Esmeralde naprej - ni bilo dneva, da ne bi gledala nadaljevanj, pogosto je morala videti tudi ponovitve. Vsakič, ko je za nekaj trenutkov pozabila na lastno trpljenje, se je počutila bolje. Imela je več elana in volje do premagovanja težav.

Po kakšnih štirinajstih dneh ''počitnic'' je postalo Ireni tako zelo dolgčas, da se je nekega večera spozabila in Simona poklicala po telefonu. Nastal je cel cirkus, in to, da je zagrozil, da bo župnika prijavil na policiji, ker da jo je ugrabil, je imela za izgovor, da je odšla domov. Čeprav so ji vsi branili.

Po svoje je imela srečo - ali pa tudi smolo - da je Simon zbolel za pljučnico, tako da ni mogel uresničiti, kar ji je grozil. Skrbela je zanj, ga negovala, da bolj ni mogla. Imela je grozno slabo vest ob misli, da ga je hotela zapustiti.

»Idila je trajala le kakšen dober mesec,« dopolnita domače dogajanje še sinova, ki sta mamo tudi pripravila do tega, da se izpove.

»Veste, življenje v družini, kot je naša, je peklensko,« dodata.

»Sama sebi sva bila oče in mama. Kot bi se rodila v družini norcev, kar k alkoholu nagnjeni ljudje tudi so.«

Prav nič prizanesljiva nista bila do starih staršev, ki so bili in so še zaljubljeni v svojega zeta. Za očeta pravita, da je en velik otrok, ki mora zmeraj imeti vse, kar vidi. Če ne, tolče toliko časa, da dobi. Za mamo, ki je sedaj brez službe, skrbita, kolikor le lahko. Srčno upata, da jo bosta nekega lepega dne pregovorila, da bo odšla z njima in da bodo srečno zaživeli.

''In kaj bo rekel oče, če mu povedo, da berejo vašo in tudi njegovo zgodbo?« ju vprašam.

»Zgodb, kot je naša, je veliko. Morda kakšna druga mama bolj skrbi za otroke kot najina. Morda se kje drugje otroci lahko zatečejo k starim staršem. Ne veva. Zelo si želiva, da bi ženske uvidele, kako si kopljejo grob, in bi zapustile pijanca. Kadarkoli. Zmeraj je pravi čas za to.«

(Konec)