Nevarne ženske

Begine ... Kdo so begine? ... Prvikrat sem poskušala zvedeti čim več o njih, ko sem v devetdesetih letih prevajala Fuentesovo Terro nostro (DZS, 1991), v kateri se eno izmed poglavij imenuje Dvor begin v Brüggeju. Begine so bile pripadnice laičnih skupnosti najprej na Nizozemskem, pretežno dekleta in vdove, pa tudi (premožne) ženske, ki življenjskega smisla niso videle v »žena naj bo možu pokorna in naj hodi za njim«. Ni bilo treba, da bi se dosmrtno zaobljubile kot redovnice, njihov moto pa je bil: »Vsaka naj se preživi z delom svojih rok.« Pripadnicam visokega rodu so se pridružile meščanke in tudi kmetice. Leta 1216 je laično skupnost begin priznal celo papež. Ponavadi so bila njihova prebivališča obdana z zelenjem, od drugih delov mesta ločena z vodnim kanalom ali zamejena na kakšen drug način. Begine so bile goreče verne, izobražene, med njimi najdemo pesnice, slikarke ter glasbenice; razumevanje, usmiljenje in vsakršna nesebična pomoč so vodila njihovo žitje; bile so spretne v zdravilstvu, sijajne tkalke in vezilje, vrtnarice in sirarke. V skupnost begin so prinesle vse svoje premoženje, zato so bili nekateri dvori begin zelo bogati; bile so samostojne, gospodarne in neodvisne od moških, kar jim je bilo seveda v pogubo. Cehom je šlo njihovo početje še kako na živce, češ odžirajo nam kruh, zato so jih očrnili, kjer so mogli. Naklonjena jim ni bila niti reformacija, Martin Luther je v ženski videl bitje, ki mora skrbeti za družino in rojevati; nekateri vplivni nestrpneži pa so celo trdili, da so njihove skupnosti krivoverske ... V nekaterih ohranjenih (in restavriranih) beginskih dvorih kot na primer v Amsterdamu živijo kot v oazah miru zdaj starejši ljudje. V Brüggeju je nekdanji dvor begink zdaj samostan benediktink. Pred desetimi leti, ko je bil Brügge evropska prestolnica kulture, sem si privoščila pot v sijajno ohranjeno gotsko mesto, ki mu zaradi kanalov pravijo tudi severne Benetke ali mesto, v katerem ni nobenega nebotičnika. V enem od muzejev sem sicer občudovala notranjost gotske kuhinje, lakoto pa sem si raje potešila v živahni restavraciji, ki slovi po jedeh z vitlofom (belgijskim radičem).

Gratiniran vitlof

Za 4 osebe potrebujemo: 250 g dolgozrnatega riža, 8 glavic vitlofa (preden ga damo kuhat, izrežemo srčiko glavice, da ne greni), 8 rezin kuhane šunke, 2 žlici masla, 2 žlici moke, 2,5 dl mleka, 125 g naribanega sira, 125 g kisle smetane, sol, papriko.

V 2 litrih slanega kropa kuhamo riž, ki naj vre 12 minut, nato ga odcedimo. Prav tako v slanem kropu kuhamo vitlof, a naj ne vre dlje kot 10 minut. Glavice odcedimo. Dno nepregornega pekača narahlo namažemo z maslom in ga enakomerno prekrijemo z rižem. Glavice vitlofa ovijemo s šunko in položimo na riž. Glavice naj bodo tesno druga ob drugi. Iz masla, moke in mleka naredimo bešamelno omako. Dodamo kislo smetano, sir, sol in papriko po okusu in prelijemo po vitlofu. Jed 10-12 minut gratiniramo v pečici, ogreti na 220 stopinj Celzija.

Jed je zelo nasitna, zato se ji prilega sočna zelena solata.