S kolesom po Sardiniji

Besedilo: Marjan Bajt
Kategorija: Šport / četrtek, 5. januar 2012 / 06:00

"Moj števec pokaže 635 prevoženih km in 6000 m vzponov."

Kolesarjenje je užitek. Ponuja različne možnosti: športni izziv, druženje, potovanje, spoznavanje krajev in ljudi. Če potujemo peš, smo omejeni z razdaljo, v avtomobilu vse prehitro beži mimo nas. Povprečno pripravljen kolesarski popotnik lahko dnevno prevozi okrog sto kilometrov in pri tem doživi pristen stik z naravo, kraji in ljudmi na poti. Litva, Latvija, Španija, Albanija, Makedonija in Grčija so mi postale bližje, zato sem se z velikim pričakovanjem podal na potovanje po Sardiniji.

Na poti imamo kolesarji skupen cilj. Klanci in spusti, veter v prsi, luknje na cesti so za vse enaki. Nekateri so bolje pripravljeni, drugi slabše, vendar skupino kljub temu povezuje prijateljski duh in pripravljenost za pomoč. Prenočevanje v šotorih in obroki hrane iz skupnega kotla nas še bolj povezujejo. Zvečer se v kampu ob kozarčku vina razvije pogovor, dovtipi letijo vsevprek. Zjutraj je treba brez filozofiranja hitro pospraviti šotor, pojesti in se pripraviti za naslednjo etapo.

Najvišji vrhovi Sardinije sežejo skoraj do 2000 m nad morjem. Na JV je obsežna ravnina, ki je bila do nedavnega še močvirnata. V drugi polovici septembra se dnevne temperature gibajo okrog 30 ºC, nočne pa okrog 20 ºC, vreme je stabilno.

Na pot se podamo z dvema kombijema. Poleg vodje Romana in drugega voznika Toneta je v skupini 12 kolesarjev: dva Jureta, Miha, Karla in Stojan iz Žirov, Janez iz Preddvora, Janez in Heda iz Pristave, Alenka in Jasmin s Hrušice ter Marinka in Marjan z Orehka. Zvečer se v Livornu vkrcamo na trajekt za Sardinijo, zjutraj pa pristanemo na otoku. Kolesarsko potovanje začnemo na severu otoka v mestecu St. Teresa Gallura. Rastlinstvo je povsem sredozemsko, kar občutimo že takoj prvi dan. Opuncije, ki rastejo ob cesti kot živa meja, že po nekaj deset prevoženih kilometrih s svojimi bodicami povzročijo nekaj defektov. Hitro zamenjamo zračnice, zvečer pa bo treba luknje zakrpati. Pot nas vodi mimo Costa Paradiso, kjer se v zalivčku malo osvežimo, nato pa nadaljujemo po divji pokrajini. Kamnine so toplih okrastih barv, v podobnih pastelnih barvah so tudi hiše v mestih in vaseh, kar daje celi pokrajini značilno podobo. O, kje ste, urejevalci prostora, ki dovolite strupene barve fasad in streh slovenskih hiš?!

Sardinija ima bogato zgodovino. Staroselci so živeli v votlinah nad morjem, kasneje pa so gradili kamnite stolpe – nurage, ki jih srečamo po vsem otoku. Danes je ohranjenih približno sedem tisoč teh stolpov, nekaj si jih na poti tudi ogledamo. Žal pa si zaradi nevihte ne moremo ogledati ene največjih naravnih znamenitosti Sardinije. Grotta di Nettuno (Neptunova jama) na rtu Cappo Cacio je dostopna z barko z morja ali po 686 stopnicah z vrha pomola. Četrti dan kolesarjenja si prvič pošteno prezračimo pljuča pri vzponu do mesta Bosa, od koder sledi dolg spust do naslednjega kampa v gozdu visokih pinij. Očara nas tudi dolga mivkasta plaža, na katero v dolgih valovih buta razpenjeno morje. Iz morskih globin prinaša na plažo okrogle diskasto oblikovane »žogice«, v katerih je seme morskih alg. Česa podobnega na Jadranu ni mogoče doživeti.

Zvečer naslednjega dne prispemo v mesto Tortoli z najlepšim kampom na našem potovanju. Arbatax leži v lepem zalivčku z velikimi gladkimi bazaltnimi skalami. Morje je toplo, čudovito za plavanje. Na skalah si pogrejemo svoje kosti in uživamo v miru, ki nas obdaja. Sredi sezone je verjetno vse drugače. Zadnji dan nas čaka etapa, ki je s 125 km in 1700 m vzpona najtežja, vendar tudi najlepša. Široka cesta je lepo speljana po pobočjih gora, prometa je malo, še tistih nekaj voznikov je zelo strpnih. Okoli nas se dvigajo visoki gorski vrhovi, vmes pa so globoke doline, kjer se pasejo ovce, koze in prašiči. Ko se po treh urah ustavimo na prelazu, smo si vsi edini: splačalo se je!

Na koncu poti smo vsi utrujeni, a veselje nad premagano potjo je neizmerno. Moj števec pokaže 635 prevoženih km in 6000 m vzponov. Izmenjamo si prve vtise s poti, se pred spanjem poveselimo, potem pa v šotor. Jutri nas čaka pot proti domu. Po dvanajstih dneh prvič pomislim na dom in moje najbližje.