Sherlock Holmes: Igra senc

Elementarno, moj dragi Watson: film Sherlock Holmes: Igra senc ustvari tako genialnega negativca, da še Sherlock Holmes ostane v njegovi senci.

Ob koncu 19. stoletja je pisatelj Arthur Conan Doyle blestel s svojimi detektivskimi novelami in romani o genialnem detektivu Sherlocku Holmesu, ki se je s svojim zvestim pomočnikom dr. Watsonom loteval zločinskih primerov, ki so bili za sam Zakon pretrd oreh. Holmes je arhetip vseh detektivov, mojster dedukcije, znan po zvijačnosti logičnega uma in brezkompromisni vztrajnosti. Holmes je predhodnik vseh sodobnih forenzičnih detektivskih junakov. Vedno na kraju zločina.

Tudi zato ni čudno, da je njegov lik eden izmed najbolj ekraniziranih v zgodovini – posneli so nešteto filmov in serij. Najnovejšo je pred dvema letoma začel angleški režiser Guy Ritchie s filmom Sherlock Holmes, sedaj pa je pred nami njegovo nadaljevanje z naslovom Igra senc. Holmes (Robert Downey, jr.) in Watson (Jude Law) tokrat za nasprotnika dobita zlobnega, karizmatičnega, nezgrabljivega profesorja Moriartyja (Jared Harris), za katerim morata v Pariz, kjer želi Moriarty zanetiti vojno med Francijo in Nemčijo. Film sicer postreže z nekaj solidnimi akcijskimi sekvencami in ekscesno pirotehniko, za sam dvoboj velikih intelektov pa se še zdaleč ne potrudi dovolj.

Doyle je lik diaboličnega profesorja Moriartyja vpeljal, ker se je sage o Holmesu že naveličal in je želel protagonista pokončati z njim dostojnim nasprotnikom. Žal pa se na trenutke zdi, da ima tudi film že rahlo dovolj lika, ki je pravzaprav samega režiserja izvlekel iz nekajletne filmske kome. Bolje bi bilo, če bi Ritchie Holmesa in Watsona prepustil hiperaktivnemu svetu svojih kultnih filmov Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki ter Pljuni in jo stisni, nad Moriartyja pa poslal Holmesovega inteligentnejšega brata Mycrofta. Namreč, do vojne med Francijo in Nemčijo je kasneje prišlo – Moriarty je torej kljub vsemu zmagal.

Ocena: 3 / 5