Stare listine za prihodnost

Pri Gorenjskem muzeju je izšla zbirka starih kranjskih listin z naslovom Kranjski mestni svet naznanja ..., ki jih hranijo v muzeju. Tudi tiste, ki jih kranjske mestne oblasti nekoč niso pokazale Valvasorju.

Ob nastajanju Slave vojvodine Kranjske v 17. stoletju je njen avtor Janez Vajkard Valvasor želel pregledati tudi listine, ki jih je hranil Kranjski mestni arhiv. Ampak mestne oblasti se nikakor niso omehčale niti po številnih prošnjah in prigovarjanjih, česar naš polihistor nikakor ni mogel pozabiti, zato je celo zapisal: »Kranjčani imajo sicer raznolične svoboščine in lepe privilegije, pri tem pa veliko nerazpoloženje ali naklonjenost, da bi koga o njih poučili. Zato tudi moji prošnji niso ugodili, čeprav sem jih večkrat sam nagovarjal, povrh po dobrih prijateljih dal napisati mestnemu sodniku in mu tudi sam poslal nekaj slov. Nikoli nisem mogel dobiti odgovora … Kakšen interes menijo imeti ob takem skrivanju, mi sicer ni znano, skrbi me pa, da ne bo to nič dobrega prineslo ter jim bo ta način bolj v škodo ko v korist.« Tako o »Kranjcih« Valvasor, zapis pa sem si izposodil iz publikacije Kranjski mestni svet naznanja …, ki je to jesen izšla pri Gorenjskem muzeju. Uredila jo je mag. Marjana Žibert, z besedilom pa v njej sodeluje tudi eden največjih poznavalcev starih listin pri nas dr. Janez Mlinar, sicer docent na zgodovinskem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani.

Številne stare listine so poleg arheoloških najdb najstarejša ohranjena dediščina, za katero skrbijo v Gorenjskem muzeju. V njihovi zbirki je skupaj 67 poznosrednjeveških in novoveških listin. Najstarejšo je pisar napisal leta 1309, najmlajša je iz leta 1849. Polovica listin je iz 14. in 15. stoletja, druga polovica iz 15. stoletja, mlajše pa so le tri. »Smo edini muzej v Sloveniji, ki ima tovrstne listine dostopne tudi na spletu, na pregleden način pa smo jih objavili tudi v tej publikaciji, kjer sledijo tudi strokovne razlage posameznih listin,« je povedala Žibertova in dodala, da bodo na bodoči stalni razstavi, ki jo bodo v prihajajočem letu postavili v gradu Khislstein, med drugim dopolnjevale arheološke najdbe, ki so jih pridobili z izkopavanji okrog kranjske farne cerkve.

Kranj se sicer prvič kot mesto omenja v listini iz leta 1256, a ta ni v hrambi v Kranju. Je pa najstarejša listina iz leta 1309, ki jo hranijo v muzeju že lep pokazatelj organizirane meščanske srenje v Kranju, ki jo danes lahko primerjamo z mestno občino. Prva listina namreč govori o tem, kako so bogati meščani takrat kranjski župnijski cerkvi kupili zemljišče v Tatincu nad Kranjem.

Vsebina listin je zelo raznolika in daje vpogled v različne segmente načina življenja Kranjčanov v poznem srednjem in novem veku. Na predstavitvi publikacije je dr. Janez Mlinar predstavil tudi strukturo in pomembnost listin za razumevanje zgodovine določene skupnosti ali posameznikov. »Stare listine nasploh, za Kranj pa še posebno te, o katerih gre govora v publikaciji, so pravi zaklad. Listina je namreč tisti pisni dokument, ki dokumentira neko pravno dejanje (prodajo, nakup …), ob tem pa je pomemben tudi pečat, ki govori, za kakšno listino gre, vladarsko, papeško, zasebno …« Ob tem, kaj vse je mogoče razbrati iz listin, je Mlinar govoril tudi o načinih njihovega hranjenja. Najbolj ohranjene so tiste, ki so stoletja bile v samostanih. Ti so namreč imeli kontinuiteto. Žal pa so požari, naravne nesreče in vojne pogosto botrovale tudi uničenju raznih arhivov.

Kranjske mestne oblasti so listine skrbno hranile, pred drugo svetovno vojno so bile še vedno del kranjskega mestnega arhiva, po letu 1945 so jih celo shranili v trezorju. Leta 1954 jih je kot zaključeno zbirko prevzel takratni Mestni muzej v Kranju. Nekaterim predhodnim izdajam se je zdaj pridružila najnovejša in če so bile stare listine širši publiki nedosegljive, je danes ravno obratno, danes so na sodben način tako rekoč dosegljive vsem.