Natakar`ca, še en liter! (3)

Že več kot petindvajset let poslušam podobne zgodbe, kot je Irenina. Pogosto se počutim povsem nemočno, ker enostavno ne vem, kako bi pomagala, kaj bi naredila, da bi ženske odprle oči in same videle, kako neznosno ponižujoče je njihovo klečeplazenje pred človekom, ki si tega niti najmanj ne zasluži. Leta tečejo, nobena od ''Iren'' ničesar ne naredi, čez čas postanejo stare, izžete, izmučene od nenehnih bojev in ponižanj. Žal se pogosto zgodi, da jim hrbet obrnejo tudi otroci, saj so ti imeli prav zaradi materine neodločnosti in ponižnosti uničeno otroštvo.

»Sinova sta se rodila s komaj enoletnim zamikom. Že majhna sta nenehno tičala skupaj, drug drugega sta ščitila pred očetom in tudi pred dedkom. Spominjam se rojstnega dne enega od njiju, moja mama je naredila veliko torto, kazalo je, da se bomo imeli lepo, vzdušje je bilo zelo prijetno. Potem pa je začel mlajši na ves glas jokati, nihče ni vedel, kaj se dogaja, dokler niso starejšemu popustili živci, začel je kričati in tolči po torti, da sta smetana in testo letela na vse strani. Simon je planil pokonci, zagrabil ga je in kar pred vsemi mu jih je pošteno naložil po riti. Skočila sem s stola, da bi posredovala, a me je z vso silo pahnil na tla, udarila sem ob rob klopi, izgubila sem zavest, prebudila sem se šele v ambulanti, pri našem družinskem zdravniku. Šele čez čas smo izvedeli, zakaj je starejši sin znorel: videl je, ko je moja mama mlajšemu zlivala v usta pivo, češ da bo tudi mali zalil svoj rojstni dan,« je z glasom, ki ji je že ves čas pogovora drhtel, obujala spomine Irena.

Nikoli je ni zanimalo, od kod sinovoma tako sovraštvo do pijače. Zmeraj se ji je zdelo, da bi moralo biti ravno obratno, saj so ljudje govorili, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

Lastna otroka sta se ji pogosto zdela kot tujca. Prehitro sta morala odrasti, nenehno sta skrbela drug za drugega, poskušala sta ''vzgajati'' tudi njo, a to, slednje, jima je bolj slabo uspevalo.

»Tisočkrat sta mi rekla, naj se odselimo. Pa ne le od očeta, tudi od mojih staršev. Po njunem mnenju so bili vsi enaki, oni in njun oče. Nisem imela moči, kako bi le. Kdo pa bi Simonu potem kuhal in še drugače skrbel zanj?«

Ko je izrekla to, zadnjo misel, sem se morala nehote nasmehniti. Pogosto, ko sem poslušala pretepene ženske, ki so desetletja vztrajale ob nasilnežih, so na vprašanje, zakaj, za božjo voljo, niso odšle že ob prvem udarcu, odgovarjale enako: kdo bo pa za moškega potem skrbel, če one odidejo. In če sem jim odgovorila, da bi, zaradi mene, lahko umrli od lakote, pa bi mi bilo vseeno, so se za ped odmaknile, zgrožene in prizadete. Enako je naredila tudi Irena.

»Zato je toliko pijancev, ker družina nič ne ukrene, ženske jih pa crkljajo, čeprav dobijo v zameno udarce,« ostajam neizprosna.

Nekaj dolgih trenutkov sva bili tiho. Nato je začela pripovedovati o tem, kako sta bila sinova pridna v šoli, čeprav sta jo večkrat ''špricala'', ker sta se jo bala pustiti samo doma. Pa o tem, kako sta že v osemletki služila denar, ko sta pomagala starejšim. Prinašala sta jim kaj iz trgovine, obirala sta jim jabolka.

»Jaz pa sem kot lutka hodila v službo, doma sem običajno sedela na kavču, brez misli, gledala sem v prazno in čakala, da dan mine. Nič me ni veselilo, nič me ni brigalo. Bila sem še mlada, počutila pa sem se, kot bi imela sto let. Simon je od časa do časa, zlasti po tistem, ko fantov ni bilo več doma, kakšno žensko pripeljal kar s seboj. Ne vem, kako sem zbrala toliko moči, da sem se jima umaknila iz spalnice. Toda ženske so imele debelo kožo, očitno so bile že vsega navajene. Mami, ki je bila stara, tako ali tako nisem mogla pojamrati, saj je menila, da si lahko moški marsikaj privošči, ker pač je moški in nosi denar k hiši. Neka Ukrajinka je bila pri nas skoraj pol leta. Takrat je sinovoma prepovedal prihajati iz Ljubljane. Še danes me boli, ko se spomnim, kako se nam je cela vas smejala, ampak on je v gostilni razlagal, da je zgolj naredil dobro delo, ker je žensko iztrgal revščini. Bila sem do skrajnosti ponižana, a potem, ko je odšla, je bil nekaj časa tisti pravi partner, kakršnega si vsaka ženska želi. Čeprav sem imela pred tem kdaj željo, da ga zapustim, sem nanjo takrat pozabila. Tega, kajne, da je Simon vedel marsikaj o sovaščanih, še nisem povedala? Veš, če sem kdaj kakšno sosedo preveč hvalila, je takoj stresel na mizo nekaj pikantnosti, s katerimi mi je zamašil usta …«

(Konec prihodnjič)